torek, 28. avgust 2007

odda triokim, večokim in dvanajsterniku


kopači so dirkali po pisti,

torte so se spreminjale v čezoceanke,

češnje na njih v bucike.


rekla si: pipi,

pipi,

hej pipi, pi pip

pi pipi


bucike sva pojedla,

se zapeljala do nevi jorka

in si skopala grob.


odmevalo je: ipi,

ipi,

ej ipi, i ip

i ipi

četrtek, 23. avgust 2007

Zar me netko zvao?

Megla se že nekaj časa nabira,
luči v bloku poleg nas brkljajo.
Slišim, kako se utaplja nek glas
v razmočeni mešanici olja in kisline.

Ubil ga je. Nekdo ga je ubil.
Sin je bil še mladoleten.
Postavili so kip. Držali so se za roke,
nekdo je igral na trobento.

Kaže, da se bo okrepila koalicija.
Kaže, da bo moja noga zopet zadišala.
Kaže, da bom kip.

Moja noga bo noga Buldožerjev.

Ubil ga je. Nekdo ga je ubil.
V moji postelji bom spal,
vse bo mirno kot nikoli.

JEBEŠ MENE

Naj igrajo mandoline


Včasih se mi zdi, da bi morala Šeherezada na koncu narediti samomor. Zmagala je, doživela ogromen uspeh, prepričala takega slona, da je ni ubil po tisoč in eni noči zgodb in potem se je prepustila. Ko je izvedela, da je oproščena smrti, bi morala narediti konec. Sreča, ki sega v nebo, se mora nadaljevati v neskončnost.
Tudi sama se še nikoli nisem dalj časa tako dobro počutila. V življenju mi gre trenutno tako dobro, da le stežka pomislim, da ne bo vedno tako. Še huje se zdi, da bi se na to navadila in bi izgubilo čar. Tako srečna sem, da sem se odločila. In odločila sem se, da ti vse povem. Vse. Da boš vedel, kje sem.
Želim si, da bi ta trenutek večno trajal. Nekako tako kot med ljubljenjem. Želim si, da bi sekunda pred orgazmom postala večnost. Eros-thanatos, ni boljšega načina za pohod v kraljestvo senc. Spojena s tabo v vesolje. Mogoče sem patetična, vem, da to ni mogoče. Da boš pri osemdesetih verjetno zelo opešan in ne bova imela interesa za take igrice.
Pravzaprav je v tem svetu nekaj močno narobe. Moraš propadati, moraš, to od tebe zahteva družba. Ne smeš se skriti v klet in čakati, da mine vojna. Ne moreš biti v Podzemlju. To je vse nepošteno.
Aja, strune za mandolino sem kupila spotoma. Se mi zdi, da so te že zamazane in da so izgubile zven. Hočem, da bo vse popolno.
Tako lepo te je poslušati, ko igraš. Spominjaš me na mojega deda. Njegova mandolina je bila tako veličastna, dvesto let star model, ki ga je njegov praded prinesel iz Grčije. Nikoli je nisem videla, saj jo je njegov brat že zdavnaj razbil. Ko sem te videla, kako si igral, pa čeprav neke irske melodije in ne moje dalmatinske viže, sem vedela, da med nama nekaj deluje. In zdaj mi je pretirano lepo. Vsa čast dedu predniku.
Verjamem, da se tudi lipov cvet spogledljivo obrača proti svojemu predniku drevesu. Vedno sem verjela, da drevesa prav tako kot živali (kaj pa smo mi drugega?) čutijo. Mogoče ne na isti stopnji kot mi, vendar zagotovo čutijo. Nekakšno arhetipsko čutenje. Jung trdi, da se je naša psiha razvijala v stopnjah, podobno kot telo v evoluciji. Najprej so bili nerazviti organizmi, nato so se iz njih razvijali vedno bolj sposobni in napredni organizmi in tako smo proti koncu razvoja nastali tudi tu mi. Ostale so nam določene lastnosti iz zgodovine razvoja. Na primer oblika glave, ki kljub vsemu ni tako drugačna od ovčje ali pa rožinega cveta. Tako naj bi nam ostale stvari naših daljnih prednikov tudi v psihi. Kolektivno nezavedno, če se učeno izrazim. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se mi v sanjah razodel Perun ali pa ne vem, dedkova mandolina oblečena v Supermanov plašč. In ko sem te videla, sem vedela. Nezavedno, iz pradeda..
Nobenih skrbi ne bom povzročala. Vse sem premislila. Naročila sem trideset litrov vina, da bo zabava tekla kot se gre. Naročila sem catering. Del prihrankov sem pustila še za druge stroške, ki bodo mogoče nastali ob zabavi. Res si želim, da bi bili vsi zadovoljni. Zase vem, da bom. Na vabila vsem dvajsetim najdražjim sem si dala narisati pozlačeno inicialko. Vem, luksuz, vendar živim iz zgodovine, iz nje črpam in zanjo sem pripravljena odšteti tudi nekaj denarja. Že sedaj se veselim. Hočem, da vsi čutijo mojo energijo.
Na vrhu sem, vem, vse je kot se šika, in umaknila se bom. Odločila sem se.
In nisem propadla, ne bom se ubila, ne bom stekla v smrt.
Vem, da vsaj rastline to razumejo.
Po zabavi bom odšla zares. Ne vem, kam. Pomagal mi boš.
Veje smreke pred oknom se spogledljivo muzajo. Očitno razumejo, da radio igra trapasto Saško. Naj igrajo, igrajo mandoline.


__________________

Op.: S pismom jo je njen mož našel v zamrzovalni skrinji.

torek, 21. avgust 2007

Ne vem, če je kdo potegnil vodo

Nekaj je bilo v zraku. Čakal sem, da se začne naliv. Čakanje, podobno tistemu, ko čakaš, da se napolni kotliček pri stranišču, da boš končno še enkrat potegnil vodo.

Pravzaprav nisem počel nič posebnega. Prekladal sem se naokrog po stanovanju, ko me je kar naenkrat ogovorila.

»Pridi. Morava se pogovoriti,« je rekla.

»Kaj pa je?« sem jo nič hudega sluteč vprašal.

»Nič posebnega. Saj vse že veš. Stanovanje je majhno, dete pa raste,« je navrgla.

»Razumem. O čem se morava pogovoriti?« še vedno nisem razumel vsega skupaj.

»O sili razmer. En izmed naju se mora posloviti,« povsem spontano, prav prijateljsko.

»Ali prav razumem?« sem zmedeno pogledal.

»Ja, za zmeraj. V večni krog,« se je nasmehnila.

»Na mrtvih raste novo? Kot gnoj, ki pognoji rastline?« sem skušal nadaljevati njen nasmešek.

»No, ničesar nisem rekla o smrti. Nočem, da naju zanese v patetiko. Prostorska stiska pač. Imaš kakšno drugo idejo?« se je povsem zresnila. In moral sem biti tudi sam resen.

»Nimam.«

Zdelo se mi je povsem razumljivo. Otrok v njej je rastel, najin življenjski prostor pa se je vedno bolj krčil. V tem nisem videl ničesar čudnega.

»Se bom torej umaknil,« sem le s kančkom nezadovoljstva rekel.

Nekaj časa sva bila tiho. Le gledala sva se v oči. Nekakšna spontana energija je delovala med nama, ni se zdelo, da se poslavljava.

»Ne vem, kako bom živel brez tebe. Vedno sem si želel hčerko.«

»Saj jo boš imel, vendar nočem, da se preveč naveže nate. Če želiš, ti lahko kako pomagam, da ti bo lažje,« je rekla pomirjujoče in nadaljevala filozofsko: »Si kdaj predstavljaš, kako bi bilo, če bi kar naenkrat padla zavesa in bi bila noč in nobenega zvoka. Vse bi bilo mirno in temno. Niti srce ti ne bi biló. Si kdaj pomislil na to?«

Vsemirje. Seveda. Kot otrok sem strašno rad prebiral knjige o astronavtih. Kako živo sem si predstavljal, kako izgleda nek moj dvojnik tam nekje v daljavi in me sploh ne vidi, ker sem zanj mnogo manjši kot najmanjša pikica, ki jo lahko vidim.

»Mislim, da to vsak dan doživim, ko zaprem oči,« sem skulirano dodal.

»Kaj pa če bi se odločil, da bi umrl? Si kdaj razmišljal o samomoru? Menda je vsak četrti vsaj enkrat v življenju resno pomislil na samomor.«

»Ne, samomora nočem. Se mi zdi, da bi potem onansko poveličeval svojo moč. Prava avtoerotika. Tega vsekakor nočem,« sem jasno izrazil svoje stališče. Pa saj ga je itak poznala.

»Nisem mislila tako,« se je užaljeno sprehodila s pogledom po stropu.

»Ne?«

»Prej si rekel, da ne bi mogel živeti brez naju.«

»Res ne bi mogel,« sem priznal dejstvo.

»To stanovanje pa je vedno manjše, vedno bolj tesno. Za tri vsekakor pretesno. Lahko bi ti pomagala,« se je nesebično ponudila.

»S čim?«

»Lahko bi ti pomagala, da bi lažje umrl. Lahko bi te pospremila v klet življenja.«

»Ampak-« Nisem hotel umreti.

»Nato bi te položila v peč, zimi primerno, in spravila tvoj pepel v vazo. Nihče ne bi posumil. Prijavila bi te kot pogrešanega in vsi bi mislili, da si ubežal pod težo očetovstva. Nič takega za današnji svet.«

Res se mi ni zdelo v tem nič čudnega in smrt se mi ni zdela nič kaj žaljiva. Le ena izmed poti, ki sem jo izbral.

»Prav. Kdaj pa?« sem skoraj pomirjeno dejal.

»Po moje najbolje, da čimprej. Tam sem ti že pripravila dovoljšno dozo tablet. So take, da ne boš bruhal in te ne bo nič bolelo. Le prijetna omotica te bo objela čez nekaj minut,« se je izdala, da je na to nekako računala. Mogoče je bila zato tudi sama pomirjena, sam vem, da me ni prav nič več motilo.

»Prav.«

»Saj te bom držala za roko,« me je skušala še bolj umiriti.

»Se lahko še zadnjič usedem na školjko? Da se dostojno poslovim, brez sranja,« sem skušal biti na silo humoren. V resnici sem bil na stranišče zelo navezan. Tam sem bil vedno sam in vedno po(l)poln.

»Naj bo. A pohiti, kmalu boš sanjal.«

»Odhajam,« sem še rekel in odšel..

Vse skupaj se je zdelo do roba spontano in pravično. Ničesar več nisem upal reči, le še pobožal sem steno na stranišču in se prepustil padcu v omotico. Res ne vem, če je kdo potegnil vodo. ©B.T.

ponedeljek, 20. avgust 2007

Srečal sem se

tako sem se ustrašil ko sem te zagledal
moj jaz v zahmašnih oblekah
na cesti


I.

Takrat se mi je to zgodilo večkrat.
Fotelj v dnevni sobi se je zdel na prvi pogled povsem povprečen, star. Vedno smo sedeli zgrnjeni okrog klubske mizice, na kateri je vedno ležal časopis prejšnega dne. Ker ni bilo dovolj prostora za vse, so nekateri posedali celo na tleh kot kakšni fosilni ostanki prejšnih stoletij. Poslušati sem moral afriške ritme na bobnih, flavte, prižiganje vžigalic, dihanje, lulanje sosedov v stanovanju nad mano, oznanila, razprave o teoriji množic ter razgibavanje mišic ob diskusiji o arhitekturi, ki hoče biti eno z okoljem.
Nihče izmed nas ni kadil. Nihče izmed nas si ni nikdar drznil, da bi prižgal vžigalico sredi noči.
Takrat se mi je to zgodilo večkrat in fotelj, na kateremu nas je nekaj posedalo, ni bil nikdar obrabljen. Vedno znova sem, medtem ko so se ostali božali in si pripravljali čaj, prelistal včerajšni časopis, ki je ležal na mizici. Čudna obsedenost mojega duha, ki je prisegal na včerajšne dni po smislu: Kar se je že zgodilo, mi ne more škodovati. V resnici sem sovražil McCartneya. Tako ali drugače.
V času, ko sem bil v tej dnevni sobi (in to se mi je takrat večkrat zgodilo, prebil sem tam mnoge ure), sem nepremišljeno ustvarjal drobce pogovorov, ki se jih danes le slabo spominjam. Vedno znova sem iskal nit in nikdar se nisem mogel zanesti na lastno hrbtenico. In vedno znova se je vračala v sobo množica teh ljudi. Vedno znova, vedno isti, vedno jaz, vsako noč.


II.

Saj ni prvič, le vedno znova se na smrt prestrašim, ko vidim svoje telo prepoteno v jutranjem zavetju postelje.
S prefinjenostjo kirurške roke me nočna ptica včasih zareže v najgloblji alterego, ono in še dlje. Z nekakšno anestezijo, ki se razvije v še večjo blodnjo, v sobo polno ljudi, ki so mi znani.
Premaknil sem se do kuhinje, si pristavil kavo in prelistal časopis, ki je tam ležal od prejšnega dne.
Ne spreglejte: Razstava spregledanih osnutkov in zamisli Nikole Tesle, 10. mednarodno tekmovanje v ulični košarki za zlati čevelj, Otvoritev razstave mladih likovnikov iz Srbije, Jam session v klubu Nota bene in tako naprej...
Nič pretresljivega.
Ta čas sem kavo že spil, navlekel nase svoja najbolj običajna oblačila in se podal v mesto s kolesom. V trgovino, da bom sploh kaj jedel in mogoče spotoma srečal še kakšen znan obraz in se malo zagovoril, kaj pa vem. Takrat se mi je to zgodilo večkrat, hočem reči skoraj vedno. Skoraj vedno je v grmu tičal kakšen znan obraz.


III.

Kako čudovito vreme je pihljalo te dni name. Prav nepredstavljivo popolno. Vedno znova, kamorkoli sem pogledal. Mesto pa povsem izpraznjeno. Nič ne smrdi. Ni kuge, ni vojne, ni živega obraza in vse se zdi, da je izginilo v tišino. Pravzaprav se s tem sploh ne bi preveč obremenjeval, če ne bi imel slabe vesti. Vse se je zdelo tako naravno, da se bi bolj naravno že težko zdelo. Po ulicah je pihljala prijetna sapa, kamorkoli sem pogledal, sem ugledal prijetne slike. Na stenah hiš so se mi lucidno prikazovali fiktivni grafiti, ki bi jih najraje kar pojedel, naravnost čudovito. Nobenih nabijajočih šoferjev, ki besnijo za vsak spregledan korak. Nikogar ni bilo. Le mesto in jaz. Jaz in mesto. Mesto in jaz. In vse se je zdelo popolno, sploh ne puščavsko mrtvo. Ulice so cvetele in zdelo se je, da lebdim. Da se je mesto spremenilo v veliko žensko, ki me ljubeče stiska pod svojo svežo pazduho. Vse se je zdelo v durovski lestvici in za pol tona povišano in vedel sem, da mesto ni nikakršna metafora. Nisem se preveč spraševal, kje so vsi. Ni se mi zdelo, da sem sam. Duh življenja je bil kljub vsemu prisoten. Že res, da je John Cage, veliki skladatelj, kot najpomembnejše doživetje opisal, kako se je zaprl v zvočno nepredušno komoro, kamor ni prišel niti najmanjši šum iz okolice in nato spoznal, da absolutne tišine ni. Zaslišal je delovanje lastnega telesa. Vendar takšne tišine jaz nisem občutil, saj sem kljub vsemu imel občutek, da se življenje sprehaja okoli mene povsem polnovredno. Da je mogoče celo mesto le pogoltnil neustavljiv spanec tja do dvanajste in da so v resnici vsi zelo otroško veseli v svojih sanjah kot med v toplem mleku. Res, le slaba vest mi je potihem trkala, ko sem se s polno vrečko sprehodil iz trgovine, brez da bi plačal.


IV.

Zares sem se zgrozil šele, ko sem pokosil. Kot vsak dan sem si izbral album iz svoje kolekcije in se usedel na fotelj, da bi prisluhnil notam. John Zorn je še nekako šel. Židovske violine so se sicer spremenile (ne vem, kako) v mandoline, inštrument, ki sem ga ljubil in ki se mi je že zdavnaj zrastel s kožo in podkožjem. Nato sem si zaželel še malo vokalnega in sem si zavrtel Tamaro Obrovac. V redu, res je glasba sestala iz samih mandolin, česar si nisem znal povsem razložiti, ampak ajde, to me niti ni motilo. Nato pa...
Gredu litaaa, gredu litaa.
K- K - K?! KAJ?!
Petnajstkrat sem si predvajal komad znova in znova. Prisežem, da je bil glas povsem enak mojemu. Mojemu, ki ga poznam jaz, in ne mojemu, ki ga slišijo drugi.
Huu, huu. Podobna zgodba tudi pri vseh drugih komadih, tudi na drugih albumih pri drugih izvajalcih.
Ves vznemirjen sem odhitel ven, kjer mi je bilo prej tako prijetno. Odločil sem se, da se pogovorim s kom, ki ga poznam, da vidim, če bo tudi on opazil mojo blaznost. V tem usodnem trenutku sem si zaželel znancev. Zaželel sem si, prekleto sem si želel, da bi se od kje prikazal, kdo, ki ga poznam, če me je že sluh zatajil. In takrat je mesto kar naenkrat oživelo. Kot iz mesta duhov so se prikazali ljudje na ulicah, ljudje na balkonih, avtomobili na cestah, vse je oživelo in bilo je prekleto obupno. Kot da sem kakšen John Malkovich, so bili vsi ljudje jaz. Vsi so nosili moj obraz. Vsepovsod moje ime in moji obrazi. Takrat sem se videl večkrat. Takrat sem se videl večkrat. Takrat se mi je to zgodilo večkrat. Takrat sem se videl n-krat. Bolje, n+1-krat. Takrat je bilo neznosno in povsod so bili jaz. Vedno znova sem se na smrt prestrašil. Saj ni prvič, saj ni prvič, da vidiš, koga, ki ti je podoben, sem si dopovedoval in vedno znova sem se na smrt prestrašil. Vedno znova, kamor sem pogledal. Vedno znova, kamor sem se upal nagniti. Zares sem se zgrozil šele, ko sem pokosil. In zdelo se mi je, da se mi meša. Zares se mi je zdelo, da vsi jaz le niso tako prekleto prijetni. Zgrožen nad prekomernim sebstvom sem tekel stran, tekel sem, tekel in zdelo se je, da je vsak korak v prazno in da so jaz vsepovsod. In sploh se mi ni zdelo, da sem vreden onikanja. V tistem trenutku sem si bolj želel zanikanja. In tekel sem in tekel in tekel in teee.....


V.

Zopet sem zagledal svoje lastno telo prepoteno (od teka?) v isti noči. Saj ni prvič, le vedno znova se na smrt prestrašim, ko vidim svoje telo prepoteno v jutranjem zavetju postelje.
S prefinjenostjo kirurške roke me nočna ptica včasih zareže v najgloblji alterego, ono in še dlje. Z nekakšno anestezijo, ki se razvije v še večjo blodnjo, v sobo polno ljudi, ki so mi znani.
Premaknil sem se do kuhinje, si pristavil kavo in prelistal časopis, ki je tam ležal od prejšnega dne...



in tisti vijola (velikonočni?) talar ki ga je nosil bog v nebesih
naju ni zmotil ko sva se gledala. ti, jaz, ti...
- b.t.

©B.T.

ponedeljek, 13. avgust 2007

mladi fantki

ne smemo pozabit na padizije,
to so taki mladi fantki,
ki plešejo na kytaros
in migajo z ritkami.

to je jako pomembno,
kajti mladi fantki obračajo
krila proti vetru, da jih
plamen sape izstreli stran.

geji so edini, ki so res srečni.

nedelja, 12. avgust 2007

Dionysos eternae

"Žalostna dekle, kaj nemaš lübega?" - ljudska, po Kataleni

Pod mano žvižgajo zvezde, luči so v prilivu,
izrabljene in sveže poglede so preselili
v bele sobe nasproti mojega okna, gledajo
poročila in se včasih nasmehnejo.
Pijejo pivo, vino in martini, varajo žene,
hranijo ribe, tekajo za žogami, oblečeni v puloverje,
na kolesih, na posteljah, na mizah
se upajo pogrezniti v svojo podzavest
in izpiliti svoje fantazije, o kaj bi ji naredil,
o kaj bi ji delal, na kolesih, na posteljah,
na mizah, se vračam v staro Grčijo,
obnavljam dionizične obrede,
orgija, orgija, orgija,
prst v rit,
bruhanje po zraku,
verige, verige,
japonske risanke in mladi obrazi.
Ob mizah, ob posteljah, ob kolesih,
v puloverjih in v drevesih.
"Ti si čist normalen, ne se bat." (N'Toko)
Psihoanaliza v vsak slovenski domobran,
ne, ne, zaprte oči in medvedki na stenah,
medvedki na stenah, punčke v albumih,
pregrešne misli, o fuj, o fuj, o fuj.
Pijejo pivo, vino in martini, varajo žene,
hranijo ribe, tekajo za žogami, oblečeni v puloverje,
na kolesih, na posteljah, na mizah
se upajo pogrezniti v svojo podzavest
in izpiliti svoje fantazije, o kaj bi ji naredil,
o kaj bi ji delal, na kolesih, na posteljah.
Polovične podaje, polovične cene, polovične žene,
polovične proteze in polovični možgani.
Polovična resnica v polovični steklenički,
za to so pomirjevala, za to so pomirjevala,
druge ženske, drugi Anžeti in bog ne daj,
da se izve. Bog ne daj, da se izve.
Še geja se ne sme, raje pokliče si žensko na poziv,
da ne izve se, da od fanta svetlobe mu priliv.
In ja, pljunimo si v oči in se delajmo, da ne vidimo.
In ja, pljunimo si v sklede in pojejmo raje pljunke
kot nadležne prilive svetlobe v glavi.
Pijejo pivo, vino in martini, varajo žene,
hranijo ribe, tekajo za žogami, oblečeni v puloverje,
na kolesih, na posteljah, na mizah
se upajo pogrezniti v svojo podzavest
in izpiliti svoje fantazije, o kaj bi ji naredil,
o kaj bi ji delal, na kolesih, na posteljah.
Pijejo pivo, vino in martini, varajo žene,
hranijo ribe, tekajo za žogami, oblečeni v puloverje,
na kolesih, na posteljah, na mizah
se upajo pogrezniti v svojo podzavest
in izpiliti svoje fantazije, o kaj bi ji naredil,
o kaj bi ji delal, na kolesih, na posteljah.
Pijejo pivo, vino in martini, varajo žene,
hranijo ribe, tekajo za žogami, oblečeni v puloverje,
na kolesih, na posteljah, na mizah
se upajo pogrezniti v svojo podzavest
in izpiliti svoje fantazije, o kaj bi ji naredil,
o kaj bi ji delal, na kolesih, na posteljah.


Nič več nis' normalen, ne se bat,

poščij se proti vetru, otroke dej že spat.

©B.T.

sreda, 8. avgust 2007

brez stavb ni dežja

.
videl sem samo oči,
ki so gledale skozi okno.

kot bleščeč travnik
so se skrile pod kamni,

v jetrih prežvekovalk

so plini, ki te regenerirajo,
obnovijo vse zgnito sadje.

čez trenutek sem na oknu
videl le še dežno kapljo.

©B.T.