ponedeljek, 29. oktober 2007

andy warhol, friendships&intersections, jaz in ti

danes sem občutil, kako toplo je
če ti pada kaplja kapljica kapelica
iz obraza proti tlem in je november
in se vsem mudi in vsi hitijo nekam tja


šele danes sem občutil, da je zares toplo,
ampak to šele potem, ko zares izvem,
da kapljica pada tud vsem medvedkom,
vsem plišatim martinčkom in to hkrat


in enkrat potem zveš, da je vse to tok kul,
da si pravzaprav tuki in da ustvarjaš
eno glasbo za kameleone in lizeš prstke


da si pravzaprav tuki in da ustvarjaš
ene nove ljubezni, ene zmešane slilnice,
pol je tud jokat lepo, ja, pol je

sreda, 24. oktober 2007

Deževnik teče na mokro (sinopsisnutek)

Sinopsisnutek:
Na odru se zvija živ deževnik na zeleni podlagi. Zasleduje ga močan snop luči, snema pa ga tudi kamerman (kamera na stojalu) z močnim zoomom. Deževnikova pot se projecira na platno.
Najprej prileti beli človek (ves v belem z gejševsko belim obrazom) in skače okrog deževnika kot pravi sofist in mu ponuja svoja prepričanja, da bi se deževnik hitreje gibal. Nato priteče do deževnika še športna ekipa s trenerjem, ki ima okoli vratu štoparico. Sploh trener, tudi ostali, spodbujajo in v pravem športnem duhu grozijo deževniku zaradi slabega časa. Gneča se veča, stvar pa se nadaljuje. Deževnika obiščejo še rimljanski vojščaki, kasneje tudi hipiji in razsvetljenski lasuljarji. Pridejo celo višji srednjeveški menihi, ki so zgroženi nad stanjem duha v družbi in v deževniku. Na koncu pride otrok z vrčem vode, prime deževnika in ga vrže v vrč. Vse moške vloge igrajo ženske, ženskih vlog tako ali tako ni. Ko fantek odide, vsi hvalijo svojega boga, svoje višje in zastor pade.

torek, 23. oktober 2007

Konfetki, lačen

Cela panika je,
če ti pade cukr,
če češ bit bolj sladek,
bolj vsemogočen od njih,
bolj večen od njih,
če češ, da maš jezik
zmer namazan s tortico,
cela panika je,
če ne moreš nikamor,
če so vsi slaščičarji
moral pobegnit
pred grozečimi
zmagami zmagoti
zmagoslavci.
Cela panika je,
če veš, da je
tvoja večnost
bolj večna od prstanov,
od vseh priseg, ki so
izrečene v zrak,
ki je vedno nekje med
ženinom in nevesto,
če veš, da so vsi
le načeloma poročeni,
da sploh ni nihče
užaljen in pozoren,
ker nihče več ne gleda
na poročna darila,
ko je poročen že
petnajst dvajset let.
Cela panika je,
če se zalotiš,
kako ližeš konfetke
kar preko oblekice.
Šele takrat rataš Ti, Jest.
Šele takrat sem Jest zares.


četrtek, 18. oktober 2007

Eccę bi detd nas ne...

Sedeli smo ob Dnestru in preštevali sekunde.
Bili smo historični. Urejali smo načela prostora
in časa. Nalašč smo puščali uhane ob poti.
Da bi zmedli zanamce, smo včasih spustili tudi
palčke za ušesa ali pa na primer ostanke umetnega
kavčuka. Bili smo nagajivi,
kot majhne srnice, ki si na glavo nalašč
poležejo zajčja ušesa.
Da bi zmedle otroke, ki ne vejo, ali gre za Bambi
ali le za Bugs Bunneya.
Bili smo historični in bili smo Slovani. Praslovani.
Zvečer smo v pesti stiskali abscint, prekleto zel,
da bi rusalke ne prišle žejne krast medico.
Bili smo preračunljivi fantje. Naše žene so nosile
rože in otroke po blatu in molile na Lado ter Jesisa,
da bi bilo vse dobro. Svojih iztrebkov nalašč nismo
nikoli in nikdar zagrebli. Da bi zmedli čeztisočletne
zemljogrebe, ki bodo preko naših trupel šli z
dvesto na uro.
Nato je nekdo začel kričati in nam ukazal,
da moramo postati narod, da se moramo združiti,
da naj nehamo sanjati, seljaki, da naj raje
stopimo skupaj in delamo uzakonjeno.
Da naj raje gremo naprej, kot da se igramo karte
z listki in kostanji.
Takrat smo morali začeti nositi zgodovinska oblačila,
prekiniti s čajčkanjem ob petih (da bi se historiki
ne stepli) in nehali smo z brezžičnimi pogovori,
oblekli smo se v srednjeveške kmete in
začeli pukati listke pod vladarji.
Bili smo resnični.

Eh... Eccę bi detd nas ne ze-
gresil, te v ueki gemu be
siti ...

sreda, 17. oktober 2007

Gospod, ste tekli, gospod

Sprehajal sem se brez denarnice
in nisem vedel,
ali naj bom hud kot kuža,
ki se zaganja v svojo žičnasto
kletko
ali naj raje bežim in si zakrivam
pogled z roko z dlanjo z gubico moje mladosti.
Na koncu sem stekel
in nekam prišel.
Si se smejala
preko brezžice:
Ha h h a ha,
sla o lovi si nal.
Ha ha a a ha,
za onj si tek l.

Takrat sem zavohal,
da je bistveno,
da greš,
da stisneš denarnico
čimgloblje,
da ne lovi več,
da te slišim zares.

torek, 16. oktober 2007

Zakaj jih perjad sovraži?

Obul si bom nalakirane čeveljce,
plesal bom vetru v lase
in moj vonj
bo vonj premajhne majčke.
Ti boš tam nekje kod bake,
boš jedla odojak in rekla boš:
Kako lepa očala imaš!
Kako so čedna!
Potipal se bom po obrazu
in zatipal le nepokošen puhec
brez okularjev.
Ko bom spoznal,
da me radi nje ne opazuješ
več nič kaj zvesto,
bom zadirčno zaklel:
Jebena baka!
Vse si mi vzela!

Zato jih perjad sovraži.

petek, 12. oktober 2007

Mlečni krožnik in žleze - I

Če dobro pomislim,
lahko v odsevu mleka vidim sebe.
Če se poglobim,
lahko vidim kosmiče in raztopino kakava.
Če se še bolj poglobim,
lahko delce hrane povežem med sabo
in si z njimi narišem oleander,
macesen, guavo ali pa nogo.
Če se še bolj poglobim
in se hipno-hipnotično napnem,
lahko ustvarim celo tvojo sliko.
Nato sem srečen in si skušam
predstavljati zimo.
Sneg je in vsi že spijo.
Stojim pod lučjo, nag in gol,
in čakam, da zamrznem
v večno spanje glinastih kipcev.
Srečen sem in si skušam predstavljati,
da sem večen.
Skušam si predstavljati,
da si tu in je julij in je september
in je mlaj in je dolga noč, velika noč,
majhna noč in je lep dan in veter piha,
da nas skoraj odnese in je dež in je burja
in je spet sončno in je spet lep dan in je piknik
in vedno bolj verjamem, da si tu in da bom zmrznil
za vedno za vedno za vedno za vedno za vedno za vedno.

Šele ko se dovolj poglobim v krožnik in se zmočim,
šele takrat izpadem.

Zato sedem na voz in odidem.

Kam greš? - II

Vozim se in opazujem,
kako mimo mene teče
brozga barv.
Če obrnem glavo na levo
za pravi kot,
ali pa
če jo obrnem na desno
za pravi kot,
vidim, kako zliva
narava svojo akvaroso.
Če gledam naprej,
je vse lepo in je maj,
ali pa pade sneg
in je december.
Če gledam nazaj,
vidim sebe,
kako tečem pred
sabo,
vate z medaljo.
(dober čas)

Februar - III

Stojim pred vrati in trkam na vso moč,
naj se odpro.
Ali Baba je tudi tako delal.
Šele ko mi je toplo,
vem, da sem zares doma.
Zakurili so v peč.
In je februar.

Se mi že zdi. š

četrtek, 11. oktober 2007

Zdaj

Čokolatin se že dva dneva namaka v mojem kozarcu mleka, ki ga spijem čisto vsako jutro.
Jani Virk (ne)prepričljivo bere svojo prozo. Do dna se prikljanja in mi sploh ni všeč.

Na ulici odmeva tango. Astor Piazzola?
V New Yorku se nekdo vozi s taksijem.
Sočasna časovna bomba.
Razlitje sonca pomeni konec vseh ur sploh.
Razmaz orgazmične energije po stenah in nato oddih.
In nato polarna noč.
V Parizu nekdo stoji na mostu in otipava mimoidoča dekleta.
Jaz sedim tu in opazujem fanta čez cesto, kako igra kitaro in se zvija v ritmu Mehike. Sodobno, sočasno in z absolutno prednostjo.
Kot avtomobili na testiranju varnosti.
Direkt v steno.

In nato zaspim v tvojih čevljih.

Rubikova kocka

Prej, ura je bila nekje 17.30,
sem se igral s pisano zmeša-
no kocko g. Rubika. To je ta-
ka kocka, ki je sestavljena iz
raznih manjših kockic. Lahko
jih vrtiš in se greš miselne n-
apore. Ali pa se predaš in se-
deš v kot svoje sobe in jokaš
, ker se Rubik ni predal in si
ostal pisanih barv. Nato ko-
cko primeš in jo vlečeš v ra-
zlične strani toliko časa, da
se manjše kocke razrahlja-
jo in padejo ven.

In potem jih
daš
kakor ti pač v tistem trenutku paše
in jih lahko daš tako k-
ot so bile kockice na začetku,
vsaka ploskev
ene barve.

O bog, človeka ne moreš tako.
Na žalost so srca vezana na le-
vo stran in morajo pljuča biti
del trupa.
Na žalost.

sreda, 10. oktober 2007

Gangsta shit

sem hodil po cesti in videl lopato
in sem jo vzel in hodil
in hodil in hodil in hodil
pa sem hodil po cesti še enkrat
in videl lopato
in sem jo vzel in hodil
in hodil in hodil in hodil

pa sem le prišel po cesti že enkrat
in spet videl lopato
in je nisem vzel več

se mi je zdelo, da me zasleduje

gangsta shit

fant, tvoja roka je krava

fant, tvoja roka je zdrava
ne ni
fant, tvoja roka je lepa in cela
ne ni
fant, tvoj oče leži na parah
ne ni
fant, tvoj oče te čaka
ne ni
fant, tvoja roka ga reši
ne ni

moja roka reši le usta
moja usta in vilico
je ja

torek, 9. oktober 2007

filozofsko razvrednotenje naravne poraščenosti

(moram se obriti, sekire mi mečlje sonce pred obraz, da je že tvegano nagniti glavo v juho)

veliki turški brk

včeraj je bil tukaj nek mož z dolgimi dolgimi brkci
je rekel, da njegove kocine ne odražajo stališč in mnenj
njegovih bioloških staršev, niti njega samega,
ki si je drznil užaliti svojo konzervativno mater
s svojimi ultrakonzervativnimi dlakicami

je rekel, da je mati jokala, ko je videla,
kako se mu otroci smejejo,
češ turki so na meji domači,
ne pa v zobeh
in mati je jokala, o uboga revica

sonce na vzhodu brusi
bleščečo mesarsko žiletko.

ponedeljek, 8. oktober 2007

zelenjavni kopački

kopačke nosijo majhni kopači,
ki kopljejo kot krti
v naš vrt in nam izkopljejo
luknjico luknjo
in nam žvižgajo
s kosi repe pod nogami,
češ, imamo nove copatke.

iz repe zraste superg,
kopačk
zelenjavne dobe.

hov hov

na brdu
se srečujejo ravnatelji
politikonerji
vojščaki
otroci
in psi

slednji spijo naglas

nedelja, 7. oktober 2007

Se sploh zavedaš, kaj se dogaja okoli naju? ali Nova Nora v vsak dom (scenarij kratkega filma v povojih)


Napisi (z glasovno interpretacijo):

In vsi ljudje spijo ponoči
in ne čutijo magičnih razodetij,
ki sijejo v meni iz mene.

.

Dan je temačen kot so dnevi pred dežjem. Luči niso prižgane. Dnevna soba poleg kuhinje, v katero ni vrat in se vanjo vidi tudi iz dnevne sobe. V dnevni sobi je v kuhinji najbolj oddaljenem mestu kavč, pred njim klubska mizica, na kateri je na pol polna steklenica neke rjavkaste žgane pijače (whiskey, konjak), na primernem mestu za gledanje s kavča je tudi televizija. V desnem kotu (bližje kuhinji) je klavir/pianino. Oprema je vsakdanja, domača in topla. Moški sedi v fotelju ob klubski mizici, ženska stoji poleg okna in gleda ven. On si v kozarec nalije pijačo, njej ni do pitja.

On (odloži steklenico): Kakor hočeš, meni se bo prav prileglo. Mogoče je bolje, da ne piješ preveč, res. Tebi takoj stopi v glavo, saj vem.

Ona (zmedeno in vidno napeto, prestrašeno jeclja): J..Ja..a. Ja.

On: Ponoči sploh nisem dobro spal, veš. Res, enkrat sem se zbudil in nato nisem mogel več nazaj zaspati. Te nisem hotel buditi, ker si lepa, ko si drugje.

Ona (še vedno zmedeno, redkobesedno): Tudi sama sem zelo slabo spala.

On: No in potem sem razmišljal. Sem se zamislil, da večina ljudi sploh ne ve, kaj se dogaja okoli nas. Se ti zavedaš? Se ti sploh zavedaš, kaj vse se dogaja okoli naju? Počasi srka.

Kako sva srečna, da lahko tukaj sediva in pijeva. Da lahko vsak hip seževa z roko do hladilnika in si privoščiva pivo. Da lahko rečeva: Jedel bi pico in jo dobiva naravnost domov. Da lahko spiva v topli postelji. Da se imava lahko rada svobodno. Da, da, da, da.. ne vem, da imava pravi raj na zemlji. Se sploh zavedaš?

Ona mrmra, zdi se, da pritrdilno.

On: Vsak dan, vedno in povsod umirajo množice nezaželenih, potlačenih in sploh zapostavljenih ljudi. Mislim… Ta trenutek, ko ti to govorim, umirajo zanemarjeni otroci. Sprašujem se, zakaj je temu tako? Doma imava raj, zunaj pa pekel. Ker niso del kapitalističnega načrta? Ker smo vsi le del nekih neoliberalističnih reform, ki jih vlečejo neki bajsiji, ki hočejo še večji raj? Se sploh zavedaš, kaj vse se dogaja tam zunaj?

Ona nejasno izreče stavek, a ga vmes prekine: Ampak zunaj je mogoče tudi -. Ah, nič.

On: Ne vem, zakaj se ne zadovoljimo z osnovnimi potrebami po toplini, pripadnosti in varnosti. Telesne potrebe imamo tako ali tako, vsaj mi ljudje iz nebes, zadovoljene. Vedno se najde nek tič in hoče svoji gruči dokazati premoč. Mislim, to tako res ne more iti. (premor) Kot del zahodnjaške populacije se počutim odgovornega za trpljenje teh malih. (premor)

(Prepričan, da ga posluša, nadaljuje s svojo razpravo.) Veš, leta štiriindevetdeset so se v Mehiki Indijanci kar uprli svoji vladi. Se sprašuješ zakaj? Hoteli so jim vsiliti en sporazumček o prosti trgovini, s katerim bi si bajsiji kupili nove cigare, majhni bi pa obupano izpadli. NAFTA sicer po imenu. North America Free Trade Agreement. In so Indijanci se združili v Chiapasu na jugu Mehike, si nadeli ime po radikalnemu voditelju revolucije v Mehiki Emilianu Zapati in ustanovili svoje avtonomne cone. (premor) Se sploh zavedaš, da ni povsod tak raj?

Ona še vedno le polzavedno gleda skozi okno in mrmra.

On (predavateljsko): Upam, da ne boš zaspala. Sicer je to znak, da ti ne povzročam stresa, če lahko kar zaspiš ob mojem govoru, se mi pa ne zdi ravno primerno glede na to, o čem ti govorim. Če sem ti nezanimiv, lahko rečeš in bom govoril s sabo. Mislim, tvoja stvar.

Ona (medlo): Ne, ne…V redu je.

On: Dobro. Teli zapatisti so res mojstri. V Mehiki se v svojih conah že od leta štiriindevetdeset zoperstavljajo. In sploh je mnogo stvari narobe. Zakaj? Zaradi, to ime mi je pa res všeč, arhitektov moči, ki so nagnjeni proti temu. Samo zato. Res. In zato ljudje stradajo in jih silijo v neko lažno demokracijo in globalizacijo lakote. Samo zato, da bo arhitekt rešil svoj dom iz plamenov. Si vsaj mislim. (premor) (prime kozarček) Bi vseeno kaj spila?

Ona: Ne, v redu je. Hvala.

On (avtomatično): Je slučajno kaj narobe?

Ona (še vedno obrnjena navzven): Ne, ne.

On (še vedno zamaknjen v svoj govor): Ampak res se ne zavedaš, kakšen raj imava. Se sploh zavedaš, kaj je vse tam zunaj?

Ona zamrmra (zdi se, da pritrdilno). Nato se, vedno obrnjena navzven, sprehodi do klavirja. On ta čas začne brati časopis, ki je bil pod mizico na polici. Ona se počasi pripravi in začne igrati nekaj liričnega (npr. Chopinov Nokturno op. 9 št. 2).

Med igranjem on vskoči s svojim komentarjem.

On: Se sploh zavedaš, da je inflacija zopet narasla za 2 odstotka? Tukaj piše, da lahko to povzroči zastanek domačega gospodarstva in nezmožnost konkuriranja drugim trgom! Se sploh zavedaš?!

Ona se med igranjem zmede, priteče ji solza, a nadaljuje z igranjem. On ničesar ne opazi in zatopljeno prebira dalje. Ko ona konča z igranjem, stopi v kuhinjo, se usede za mizo in začne pisati pismo. On to opazi, vendar se ne zgane (iz kadra vidimo, da pogleduje proti njej).

Ona (piše): Samo preberi, kaj ti bom napisala. To bo obračun, dragi.

Sprašujem te, katera kriza je silnejša – tista tam zunaj ali ta med nama?

Ko sem bila še doma pri očetu, mi je pripovedoval o vseh svojih nazorih in tako sem se jih sama navzela; in če sem bila drugačnih misli, sem jih prikrivala, ker bi mu to ne bilo ljubo. Imenoval me je svojo punčko in se igral z mano, kakor sem se jaz igrala s svojimi. In potlej sem prišla v hišo lutk k tebi …

Poskrbeti moram, da se bom sama vzgojila. In pri tem mi ti žal ne boš mogel pomagati. Morala se bom sama potruditi. Zato zdaj odhajam od tebe.

Poleg tvojega razpredanja o svetovnih krizah imam tudi še druge, ravno tako svete dolžnosti. Dolžnosti do sebe. Zato zdaj odhajam do sebe.

Ona (vstane in se obleče v plašč in prime kovček, v skorajšnjem joku): Odhajam.

On: Kam pa s kovčkom?

Ona: Odhajam.

On: Tak povej mi, kaj je narobe?

Ona: Ne verjamem več v nič kaj tako čudovitega… Da bi se moglo najino skupno življenje spremeniti v zakon. Zbogom.

On (ne prav razburjeno): Nora! Nora! (vstane in se ozre) Prazno. Ni je več.

Popije svojo pijačo na eks. Pogleda na svojo ročno uro, se zgrozi, češ koliko je že ura. Uleže se in zaspi. Sliši se, kako spodaj zabobne vrata, ko se zaloputnejo.

Napisi:

Evakuacija duha. Anomalija psihologije.

- Srečko Kosovel

__________________________________________________________________________

Hvala Kosovelu in Ibsenu za pomoč za medbesedilno naslanjanje.

četrtek, 4. oktober 2007

vojaška nabodalca ali jna remains unhurt

svoje majhne vojaške gatke
bom zabasal še dlje v kot
svoje temačne omare
in čakal, da pride kak
fič fičfirič fičfičfirifič
in mi reče,
da moram v vojsko,
ker je beethoven razbil svoj kras
in je treba bum bum šaka šaka bum bum
.
jaz pa bom raje prižgal radio,
šel z roko skozi lase
in skakal po petah.

sreda, 3. oktober 2007

Se sploh zavedaš?

(delovni osnutek scenarija za kratki film)

Sinopsis: Najprej smo soočeni z odlomkom iz Kosovelove pesmi Evakuacija duha.

Vse se dogaja v dnevni sobi. Moški sedi v fotelju ob klubski mizici, njegova ljubimka/žena stoji ob oknu in gleda ven. V kozarec si nalije pijačo (sličen konjaku), njej ni do tega. Začne ji razlagati, kakšen je svet okoli njiju in kako je zaslepljena in sploh ne ve, kaj se dogaja okoli njiju. Navaja ji razna dejstva o neoliberalizmu, zapatistih in stopnjah revščine. Ona je praktično brez besed. Po sobi se le turobno premika, vedno je z obrazom vedno obrnjena navzven. Ko mož konča z govorom, le malenkost posumi, da bi bilo lahko kaj narobe z njo. Ona polglasno zatrdi, da je z njo vse v redu. S tem je pomirjen. Začne prebirati časopis in jo seznanja z raznimi (njemu zanimivimi) dejstvi. Ona se ta čas premakne do klavirja in začne igrati nekaj čustvenega (npr. Chopinov Nokturno op.9 št. 2 v Es duru). On še vedno bere in ji včasih kljub igranju predstavi svoje poglede na trenutne svetovne in domače krize. Ko konča z igranjem, je ona tik pred jokom. Odide v jedilnico in začne pisati pismo. Med pisanjem slišimo besedilo pisma v njenih mislih. Sprašuje ga, če sploh ve, kaj se dogaja med njima in ga seznani z odhodom; naslanja se na dialoge iz Ibsnove Nore. On si še dolije pijače v izpraznjen kozarec. Že malenkost opijanjen se niti ne zgane, ko piše pismo, le opreza za dogajanjem. Ona se obleče, ponovi zadnjo repliko Nore iz Ibsnove Hiše lutk in odide s kovčkom (obleka in kovček sta bila pripravljena v kuhinji).

On popije svojo pijačo na eks, se zgrozi, koliko je ura, si pokrije obraz z rokami, se sleče, uleže in zaspi. Sliši se samo še, kako se zaloputnejo vrata.

Na koncu se prikažeta še zadnji dve vrstici Kosovelove pesmi (Evakuacija duha./Anomalija psihologije.).