me, de, ja

majhna je zanka, skozi katero stopi moja noga
ko grem proti tebi in se ustavim ravno preden
sem predaleč, da če grem še dlje me ubiješ

majhna ptička, majhna ptička, majhna ptička
kam pa greš

majhna je moja glavica
in majhen moj obraz
ko padam po tleh in ne slišim zvezd

ko pa vse tako lepo zapoje
te gledam, kako ležiš pod tiri in me
grizeš v uho, me grizeš v uho, me grizeš
in mojo majhnost spreminjaš v orkan

kam sem gnan (kamen sanj)

kam pa grem ko sedeš name in mi stisneš
glavo glavico, dojenčka lobanjico

metla dejstvom jamči
diskretnost

Allegro non troppo

Allegro non troppo, to se blazno dobro sliši.
Kot psički smo pospali ob zvoku činel.
Tibet umira na prijeten ritem mojih ušes,
baletniki počivajo ob stolih, non troppo.

Fjordi padajo in piščalke tekajo na glas,
zahajam v dvorano, seciram možgane,
vesel pohajkujem, Dalai Lama, kruh,
salama, prav mirno gledam v žep, zrak.

Če bom lagal, se zakoljem, se ubijem,
če bom lagal, se požrem, se uničim,
če bom, bom slišal operno divo in ne,

tega vsekakor nočem, nisem milijonar,
tega vsekakor nočem, nimam vpliva,
tega ne, ker sem tu in prašna si in lepa.