Che je Palestinac

Palestinci so pravi novi Che. Nosili so svoje rutice putice, še predno je Lawrence Arabski vedel, kje je Anglija (in ne Arabija!) in še predno se je razvil kult t.i. S.H.I.T. liste in self hating Jews in kar je še teh zanimivih dogodivščin na naši zemljici. Pravzaprav so nosili rutice še predno je davnega in divnega leta devetnajsto sedeminšestdesetega ali pa takrat enkrat jugoslovanski reporter (zaradi luknje v spominu naj ostane neimenovan) napisal kaj kmalu po smrti gospoda Ernesta t.i. biografijo tiga velicga muža: Vitez gverile.
In to je bilo mnogo preden so snemali motoristične dnevnike, kao Goli v sedlu, ja, ampak Goli v sedlu, preden padem v revolucijo. Revolution vodka. Che gate. Che sve. In najbolj od vsega je pomembno, da v pomembnem trenutku pravega Chejevega rojstva (ker koga pa zanimajo ostali revolucionarji, če je že Robespierre preveč težak v izgovorjavi, ker se ni pravilno namestil za fotografiranje!), torej ob slikanju znamenite slike, sta poleg sedela Janez Pavel Sartre in njegova žena Simona. In ali je že kdo videl mulca rokerskih staršev, ki bi cuzal flaško s Simoninim logotipom in napisom: Drugi spol. Ker se cenim. Nicht ein Revoluzionsymbol. Z vsemi ljubimkami na čelu, eksplozivna kot Che in nevarna kot Arafat.
In otroci, ali se kaj bojite črnega moža? Ne, ampak Arafat naj vseeno ne počiva v Jeruzalemu, ker nekdo drug je pred njim že vstal in pustil svoj I was here na koledarju, da še danes štejem BC in Anno Domini, ampak slovarko mi pravi, da nekateri pisci temu odrekajo svoj status. V namen sekularizacije in večje mednarodnosti.
In kdo je bil veliki On drug kot človek? Je bil torej utelešen bog, da moramo to storiti za namen sekularizacije? Smo spet naleteli na mino, paradoks, zaplet?
Namen verske vzgoje ni, da najdeš svojo duševno potešitev, namen je v sekularizaciji. Namen mesa je v vegetarjanstvu. Da ga upraviči in mu da smisel.
In kaj počne Che na miroljubnem srečanju? Naj bo heroj delavskega razreda (ha!) John, John Lennon ali pa njegov kolega heroj obiranja denarnih krošenj in mladih punčk Pavle, ki sta najbrž špricala vojaške vaje (o tem nič slabega), ne pa Che. Ali ste videli Cheja, kako čaka v vrsti, da bo ob petih z mirnim protestom preusmeril voljo svojega premierja? Odgovornost odgovornost.
Pravkar postavlja eksploziv in v zalivu prašičev bo najbrž tudi kakšen ubog civilist pokončan. Ampak on, gospod Che, je heroj! In MI, MI smo hipiji. In to, to JE lepo. Ker se imamo radi. Tudi Che je ljubil. In nosil rožice v laseh in upiral se je staršem, mislim, sistemu.
In palestinci, to so tisti psihiči, ki se jih izogibam na letališču ali pa na cesti, saj veste, turban, brada in obredi, svi su isti, noben ni clean and steady, teroristi, terorist na levi, terorist na desni, kje so roke? Kje so roke?
Pravzaprav Arabci, ampak sej palestinka bi bila kar arabka, če bi ne hodili k verouku, kjer smo deset let gledali načrt biblijskih dežel s Palestino na čelu (Turki nebožni raus!) in še deset let drkali na podobe mlade Marije. Zato pa vemo, kje ta divna dežela stoji in vemo, kako se ji reče. In ker podpiramo uboge Palestince v znak solidarnosti nosimo njihove rutke putke. Ker to je lepo. Dejansko lepo, hočem reči, modni katalogi so rekli, to je kul.
To potrebujemo in to hočem imeti. In največje odkritje današnjega dneva je katalog z ruto, ki je dobila inspiracijo na bližnjem nemirnem vzhodu, s pripisom: modna ruta: 3,85€, tudi v PINKI barvi.
Palestinci so novi Che in važn, d je vlažn.
Kok smo kul.

p.s.: in zakaj sociala ne rihta tudi psihiatrov? skupinskih...
kje naj najdem več kot cca. 1 kul človeka na petnajst k čudakov?

Primer gospe Vite

Problem ni bil, da ne bi znala slovensko, pravzaprav si govorila tekoče, le malo manj gosto kot ostali, malo več si se smejala in recipročno malo manj povedala. Problem je ležal v mreži med nami tremi. Nisem povsem razumel tvoje magije. Ne vem, kdo jo je.

Nisem dovolj sunkovit, da bi drezal v osir, da bi se oblekel v čebelarsko opremo in šel po med v žerjavico, pravzaprav v panj, ki tako ali tako nima več lastne biti, kajti kadar čebele ni dome, rože plešejo. In najbrž miške podobno poginejo, če jim doktor Ivo (specializiran za mišje zadeve, sicer pravi maček) ne dostavi - spermijev? ali pa kaj podobnega, s čimer se plodijo miškice. Menda so dokaj podobne človeku.

Imel sem občutek, da sem v igri mačke in miši, ne sori, tistole je bila pa m i š o l o v k a, o čemer ste se namerili ispregovoriti, mladi mož! M i š o l o v k a, kjer ni jasno, kdo je miš in kdo mačkon. Nisem imel poguma, da bi ti pred vrati pustil paket Tačkota, saj vendar nisi bila dovzetna za moje dovtipe.

Mogoče nisi razumela metafor, nego samo prave stavke, povedane naravnost. Vedel sem, da si me prepoznala in nameril sem se, da ispregovorim s teboj na samem takoj, ko te zagledam. Ne spominjam se, da bi ti kdaj grozil. Saj ne gojim nobene zamere do tebe. Kljub vsemu nisem dovolj sunkovit (na sploh), da bi ti rekel: Hej! Hej! Hej! Daj poglej! Igraj se! Igraj! Daj poglej me! Daj poglej me, kako velik sem, in kako sem lep! Hej, kaj me res ne spoznaš? Zakaj mi glumiš zajca, ko vsi vemo, da si ovca v volčji preobleki?

Družiš se z ostalimi iz našega naroda in slišal sem te, ja, slišal, danes govoriš naš jezik že kar tekoče, le akcenti ti delajo še malo težav pa mehki glasovi pa podobne zadeve, ki izvirajo - tako se mi že zdi - iz gornjega dela grla, sicer bi pa to lahko izvedeli z eksperimentalno fonetiko, ako bi bila bolj odzivna, pardon dovzetna za moje dovtipe.

Nisem želel vrtati po tvojem telesu, ne bi te posilil, nisem nasilen, ampak vedel sem, da me opazuješ, ker si hitro odvrgla pogled (isto jaz ali ne takoj), ko sem pogledal v tvojo smer:

Pogled govori kitajsko

v vseh deželah tega sveta,

vsaj v smeri neba.

Ne vem, kaj si želela doseči, zakaj prvić že, ko sem te videl, bila si nenavadna, ampak nenavadnih ljudi se metek ogne, človek pa ne, vsaj človek, ustvarjen po moji podobi, ne, zakaj nenavadni niso nujno nenormalni in ta termin naj bi bil danes že zastarel, saj živimo v svetu različnih možnosti in mostov hidak, zato sprejemam drugačne. Ne sprejemam pa skopuhov, ki plešejo cele dneve v stari razpadli hiši in nočejo prispevati niti centa za popravilo in potem, ko jim to dajo kot pogoj, plešejo raje pred hišo, ker mi smo tu zaradi nas, ne zaradi hiše in kdo pa je bolj pomemben v tem vrtincu neskončnih kombinacij, kjer je vse mogoče in je hkrati vse prepovedano, ker boga ni, nego jaz osebno, moj ego, me, myself and I.

Pogled govori kitajsko

v vseh deželah tega sveta,

vsaj v smeri neba.

Največja hiba našega razmerja ni bila v tem, da ti nisem želel reči več besede, ko sem videl, da se me izogibaš (tikam te, ha!), problem je bil v tem, da nisem vedel, čemu je tako, kdo izmed nas je največji krivec, ker krivec postaneš tudi če nič ne rečeš. Potem si največji krivec (in o družinskih vezeh in tihoti raje kdaj drugič!), ampak tokrat sem ugotovil, kje leži srd problema gospe Vite (vsaka SOVA in CIA in KaGeBe ima svoja kodna imena, tako filmi)...

Problem ni v tem, da ne bi znala slovensko. Problem je v ediciji slovarja.

Opasno po životu.

P.S.: ma kakšno socialno okolje neki, prosim te.