Poezija za Dinozavre

Enkrat, ko sem bil še manjši in bolj navdihujoč in manj ranjen, sem napisal:

Nazaj bi šel,
kot ptica bi poletel,
da bi le mogel,
da bi smel.
Vrnil bi se v prahistorijo;
na krilih velikank bi letel,
da bi mogel čas vrteti -
nimam te moči, niti kril.

Takrat sem kvaziretrogradno častil hipije in vse, kar se je zgodilo pred mano. Danes v pogledu nazaj častim Dinozavra. Evolucija je terjala svoj dolg, na žalost.

Redkodaj je gosti sok

Redkodaj sem pretresen, redkokdaj zadiham, redkokdaj sploh sanjam ali gledam ven.
Redkokdaj sem tu in sam in redkodaj me ni. Redkokdaj in gostonikoli. Kajnajnaredim in kakopaktakopak.
Kakopaktakopak se gostim z gosti in gosli pojejo in goski sta v pašteti in gozdovi rastejo na njuhnih plečih. Kakopaktakopak ne morem se zgostiti, ne znam se pogostiti in ne znam se več sprostiti. Nekaj gnilega je v deželi tej, vendar ničesar ne morem poprijeti, zato se redkokdaj pogostoljubim.
Gosti sok je igra življenja, ožemanje začenjam zdaj.

Eros, mon dieu

Iztegnila si roke po meni, vendar se nisva mogla dotakniti. Hotela si moj glas, vendar se nisem mogel premakniti. Bila si čisto čista in naga v svoji ljubezni. Sprehodila si se z mano do stranišča, kjer sva se pogovarjala o moči pokrova. Ali zdrži dva človeka. In ne, ne dva ljudi. Govorila sva brez besed. Čutila sva se s pogledi. Bila si čisto tiha in nežna, pozabila si na sram. Nisem ti risal ribic, samo vohal sem tvojo silhueto, ko si v temi kopalnice gledala name kot na sebi povsem enakega. Kot da sem te končno dosegel za teh nekaj minut. In potem si me zopet presegla. Lepše so ti ženske, si mi tiho priznala.
Samo včasih je pozno prepozno, zgodaj prezgodaj in včeraj izgine. Med vsemi načrti se izgubi in izgine.
Pred obredjem se nisva nikoli poljubljala, nato strastno in divje in po obredju eksponentno manj. Ko sva krenila iz poti, se je vse spet ponovilo.
Samo včasih je daleč predaleč, blizu preblizu in senca izgine. Med vsemi prividi se senca izmakne, izgine.
Iztegnila si svoj pogled po meni, vendar si me čutila samo toliko, da je Ravel zrecitiral svoj Bolero, nato sva zopet gledala ven, kako se spreminja nebo in kako raste novo listje. Al pa bode kal pognalo, sam ne vem. Ravel je kakopak zatišnil. Za tišino pride za-tišje.
Thanatos je bil vedno blizu, vendar nikoli preveč. Thanatos je kot svetla pega, ki vse skupaj določa. Nekdo, ki je ves čas tu in to vsi vemo, vendar ga nihče ne opaža. Konvencija. Kot da ga ni. Kot da rabimo potujitev, da se ga zavemo. Thanatos, ki pije vino z velikimi besedami.
Iztegnila sva se proti steni in nato te je začelo premetavati in vedel sem, da je božjast in vedel sem, da se tudi sam slabo počutim.
Ampak zdaj mi je bolje. Lulal sem in zdaj mi je bolje. Videl sem te z zavezanimi očmi, vendar zdaj je bolje. Spet si tu in nikoli te ne bo zares. Ampak zdaj je bolje. Zdaj je vse bolje.

*Omemba honorabilis: Romeo in publika. Pretresen.

jezus kristus je zaljubljen

jezus kristus je zaljubljen.

vse je pogubljeno,
jezus je zblaznel.

jezus kristus je podlegel.

jeruzalem gori
v plamenih srca.

jezus kristus je znorel.

vse je pogubljeno,
vsi bodo izvedeli.

jezus kristus je človek.

zasmehovali ga bodo
na ulicah kot šolarčki.

jezus kristus ni bog.

njegova frizura ni
naključna, je roker.

jezus kristus ni večen.

veliki ljudje so možiclji,
more is less, less is more.

jezus kristus ni voden.

ko se prvič zaljubiš,
se vse spremeni.

jezus kristus ni zmogel.

nihče ne sme izvedet,
ko se prvič zaljubiš.

jezus kristus ni zmagal.

jezus kristus je videl.
jezus kristus je plačal.

jezus kristus ni zmagal.

jezus kristus bil bičan,
jezus kristus ubit.

nihče ne sme izvedet.

Body art and hobby

Ko se je Jezus tretjič zvalil pod težo lesenega križa, ni bil več pretresljiv in smo njegov koncept že absorbirali, posaugali, posrkali, posmrkali nazaj vase globoko pod kožo, prepojeno z rdečo krvjo.
Ko se je Jezus na x-krat repliciranem prizoru zopet pribijal na križ, ni bil več pretresljiv, le še kazil je ugled body artistov. In on je to počel za hobby. Quo vadis, quo vadis, mundo.

Vse kar trikrat vidim, ni več zabavno, enkrat pa me bo, enkrat me bo zmaličil pogled skozi okno (ki ne zgolj tretji, marveč zadnji) in skozi televzijske ekrane in skozi strehe v nebo in takrat bom, zvezdica zaspanka, takrat bom tvoj prijatelj. Z nožem bom tekal za znaki in čakal na padec zavese.

"In potem se je zaljubil." (G.G., Projekt mesto)

Kvaziart

Podčrtujem salve smeha. Mogoče bi se moral začet ponovno rojevat. Hari hari. Iščem pravilne izraze za smeh, nemara hahljanje, ali pak celo hihitanje, krohotanje, smehljanje, veselo drzgetanje?
Smejem se samo še z: H'h'. Z opuščenim vmesnim glasom. Moja kri je vedno bolj zastarela.
Ne zbiram starin. Ne kupujem v antikvariatu. Rešuje me samo še velik slovar tujk, ki sem ga prejel po zmagi na kvizu. Enkrat v osnovni šoli. Vse moje besede so izvotlene, v njih ni nobenih ljudi, nobenega stika z rečenim.
Filozofija, zoofilija, psov se bojim.
Po kosilu vedno kiham.
V spomin na otroške astme inhaliram barve. Cel svet je pisan, v mozaikih, jaz pa se skušam ponovno roditi.
Iz stvarnikovega jajca je nastal ves svet. Ves svet je najprej obstajal v krvi, ki se je strjevala. Vedno bolj sem bolan, ko si luščim lupino.
Po večerji vedno kiham.
V spomin na ostarele prasce, ki v temi svoje sobe onanirajo na nemške porniče, si kupujem camero obscuro. Dokler me bog ne vidi, sem čist, nato sem vedno manj hraber, kaj hraber, pogumen, veličasten, véliki duh majhnih gora.
Dokler samo pišem, sem živ, ko odprem usta, mi izpade jezik.
V spomin na pobite zajce ga zakopljem. Ariela v novi deželi.
Samo leksikon, ki sem ga dobil za prvi šolski dan v osnovni šoli, me rešuje, da sploh še kaj povem.
Bral sem že zgodaj. Partizanska lirika. Lirika za prave moške in tovarišice.
V resnici sem vedno glumil, da znam brati, ker sem znal vse na pamet. Mogoče sem celo sam napisal.
Ponovno se moram rodit.




Btw, čudne stvari se dogajajo.
Plutarh piše nova Življenja velikih Rimljanov.