črke, ločila in vezivo

Zapiski o fantu z drevesom

2009-08-31T02:56:00.003+02:00

Verižna reakcija. Rekel je. Senca mi zadošča. Vzel je verigo. Vedno jo je nosil v torbi. Nikoli ne veš, kje se skrivajo. Nikoli ne veš, kaj tiči za vogalom. Nikoli ne veš. Ne izveš. Ne moreš vedeti. Lahko bi. Ne bi. Verižna reakcija. To drevo ne bo več raslo. Senca mi zadošča. Ne moreš vedeti, kaj bo jutri. Bambus. Hitro raste. Na Kitajskem pobijajo bambuse, ali ne? Z verigo se bo priklenil nanj. Senca mu zadošča. Nikoli ne veš. Ne moreš vedeti. Lahko bi. Ne bo. Drevo bo ostalo njegovo. Z verigo se bo priklenil nanj. Green peace, ki noče večjega drevesa. Ne more ga negovati. Ko je nazadnje plezal po drevesu, je bil to fižol. Priplezal je nad oblake. Ne bo več. Nevarno je tam zgoraj. Nikoli ne veš. Ne moreš vedeti. Verižna reakcija. To drevo ne bo več raslo. Odločen je. Priklene se nanj. Senca mu zadošča. In par kapljic vode. Rekel je. Vzel je verigo. Vedno jo je nosil v torbi. Ne moreš vedeti, kaj bo jutri. Ne bo. Lahko bi. Hitro raste.
Green peace, ki noče večjega drevesa.

Zrasel je. Zrasel se je z drevesom. Zdaj sta eno. Drevo, veriga in on. Zdaj je drevo. Sanjal je, da je drevo. Ne more ga negovati, zato raste z njim. Na Kitajskem pobijajo bambuse, ali ne? On je zdaj macesen. Hitro raste. Priplezal je nad oblake. Senca mu zadošča. In par kapljic vode. Zadovoljen je. Zrasel se je z drevesom. Nevarno je tam zgoraj, vendar je vesel. Vzel je verigo. Verižna reakcija. Lahko bi.

Hitro raste. Rekel je. Sanjal je. The boy least likely to. Vendar je. Drevo, veriga in on. Zrasel je. Zrasel se je. Srečen je. In par kapljic vode. Vedno jo je nosil v deblu.

Amfibija

2009-08-09T22:13:00.001+02:00

ⒶmfibijⒶ
fuck
off!

mokri lasje, šotor in žuželke

2009-07-27T21:12:00.002+02:00

Kdaj si nazadnje doživela zlom?

Ko sem te pogledal skozi špranjo,
sem videl samo odtenke tvoje kože,
samo kapljo, ki je drsela iz tebe,
kot takrat, ob petih zjutraj,
ko je na ulici igral trobento,
v prelepem loku proti tlem
s svetlobi primerno hitrostjo.
Dirigentska palica je bila tiho.
Smisel je v tem, da oddajaš
čist in akustičen zvok. Lep.
Tvoja bana je začela plesnet,
ker je zaužila preveč čistil.
Stvari včasih pobegnejo in se
vrnejo povsem drugačne in lepše.

Ko si nazadnje doživela zlom,
je bil to začetek nečesa novega.
Padajo samo še kaplje, dotiki
in podobne dobrikavosti.
Nobenih kričočih barv. Nobenih
visokih natopiranih frizur.
Nobenih alarmov in nobenih prese
nečenj.

Zadnji zlom je bil poslednji.
Nobenih alarmov več in nobenih
presenečenj.
Alles gut.*

*v sodobnosti zadnji komad

Monica Lewinsky odpade...

2009-07-20T22:54:00.002+02:00

"Iščemo hosteso. Gre za otvoritveni dogodek, kjer bo punca pomagala pri otvoritvi ministru za gospodarstvo. Pogoj je starost nad 20 let, izkušnje, samozavest in blond barva las."

(bolano)

št. y+1

2009-07-16T23:47:00.000+02:00

p.s.:
pa kave ob dveh zjutraj.
na melita-filter avtomat.

potovalno-poletna, št. y

2009-07-16T22:40:00.004+02:00

par dni stari kozarci
splesnijo,
če kave ne spereš.

fuknena sopara.

- no more of this living dying.
just scientific analyzing. -

pa nafta, ki teče iz avta,
ker je prenapolnjen tank.
kot podobe iz sanj.

fukneno srečen pogled izza
izleta v neznano
po neznano
s pomočjo g-psa.

nikol mi ne bo žal
za tista dva plesniva kozarca.
aja, pa metlco,
metlco od skreta
sem tud vrgel stran.

fukneno srečen, tud če
z žico odmašujem skret.

nikol mi ne bo žal
za stare stvari,
če sem srečen,
ko kilometri drvijo
mimo mene.
s tabo.

O primitavizmu bikoborb

2009-07-12T21:54:00.000+02:00

"Še ena manifestacija primitavizma dvonožcev." - stal

od p e d e r č k a do kumonajzarske p i č k e z balkana

2009-06-26T16:13:00.001+02:00

"Ko pretepejo malo bolj moško nekega p e d r č k a se Jankovič zgraža,ko je pa zločinec Josip Broz Tito na najbolj zverinski način pred 64 leti poklal vojne ujetnike,civiliste,ženske,otroke je to za njega spejemlivo in še po zločincu Josipu Brozu Titu poimenuje ulico kakšna lažniva komunistična sprevrženost ,Jankovič kako da te ni sram ,če bi bil moški bi že zdavnaj odstopil ampak takšna p i č k a kot ste kumonajzarji pač tega ne premorete,balkanec zagamani." (gambler)

La maison de mon rêve*

2009-06-21T21:55:00.003+02:00

cocorosie!

(zakaj vse najjače enkrat razpade al pa se vsaj pretopi v nafto in ali je v vsem možnost povratka? more-je. possest. jest hočem spet -hišo mojih sanj-*. ker to je nekaj najbolj anbilivabl.)

КАОС

2009-06-21T21:54:00.000+02:00

каос фтш!

Dan in Reka

2009-06-17T22:47:00.000+02:00

"DAN: Dolgo dolgo te že iščem, Reka.

Iščem te, kot išče rama svojo odsekano roko.

REKA: Dolgo dolgo te že čakam, Dan.

Čakam te, kot čaka odsekana roka svoje telo." (DZ)

De retro et roža. Et tu, Brute?!

2009-06-17T22:34:00.004+02:00

Na zmenek sem se odpeljal z rožo na kolesu, skoraj kot ušlatani pesniki in njihove punce, ki si na ličnega ponija pred Kinodvorom v košaro (sprednjo, zadnja je za luzerje in podobno navlako) dajo rezano cvetje, da bolj pašejo "in the picture". Prek cele Ljubljane.

(homerska širina! say yeah!)

Iz zmenka sem se odpeljal z rožo v glavi. Ne v laseh, v srcu, v možganu, v hipofizi.
Nato sem gledal rožo v kavi. Brez mleka kava saks.
Brez rože prevlada čudežni faks.
Z rožo v laseh
je pa retro.
Ful retro.
Dig it!
Groovy!

Včasih je dobro bit mrtev, ampak včasih je dobro tud se it pesnika. Al pa da si daš himation in se greš filozofa. To zažge. Že Herakleitos je to vedel, ko je opisoval ogenj, ki se izmenično prižiga in izmenično ugaša. Poanta je v tem, da si retro in se pretvarjaš in slikaš polaroide in poslušaš LP-jke in nosiš rože na mestnem kolesu in skušaš bit v sepiji. Ker če se dovolj močno pretvarjaš, te slika požre. In potem si retro in zažgeš. In potem je zmenek uspešen. In potem je lepo. Ko se Dan in Reka spet stakneta.

"Ampak nam je čist useen!"

2009-06-07T19:10:00.001+02:00

"Še en člank na temo evrovolitev??? Pa sej niste resni...
Nej vm neki razložim: udeležba je okol 20%! Folka to enostavno ne zanima!!!! Oz. vsaj velike večine ne..." (podlasca2)

ra ra riot in e.e. cummings

2009-06-07T16:32:00.001+02:00

dying is fine)but Death

?o

baby

i

wouldn't like

Death if Death

were

good:for

when(instead of stopping to think)you

begin to feel of it,dying

's miraculous

why?be

cause dying is

perfectly natural;perfectly

putting

it mildly lively(but

Death

is strictly

scientific

& artificial &

evil & legal)

we thank thee

god

almighty for dying

(forgive us,o life!the sin of Death

(e.e.cummings)

(sploh ne) transvestit

2009-06-05T17:23:00.007+02:00

a je to kaj narobe, da je moj glasbeni okus ženskega spola množine?
ugotovil sem namreč, da ne poznam nobenega nosilca dveh različnih spolnih kromosomov, ki bi mu bilo všeč več kot 10% glasbe iz mojega dnevnega menija, pri bolj enoličnih spolnih kromosomih jih vsaj nekaj doseže neko razmeroma višjo mejo.
spol je itak družbena konstrukcija. se mi zdi.

zunaj lije kot ob poplavah. ampak poplave so itak družbena konstrukcija. poplave so v resnici en larifari. ko sem na dva metra gledal, kako je odnašalo avte, sem vedel, da gre za laži in podtikanja večine, ki izvaja pritisk. zakaj pa to ni kaj lepega. zakaj pa moram biti vpet v prevladujoči svet. zakaj je vnebohod privilegij izbranih. zakaj je tubit tu in ali lahko spoštujem druge, če lahko spoštujem sebe. ali sem dober.

ali sem dober, če nosim izbrana sončna očala, medtem ko zunaj dežuje in kako naj živim z zavestjo, da si jih marsikdo ne more privoščiti. kako naj pogledam ipodu v obraz, če vem, da je nadpovprečno obogaten z nekaj 100MB delovnega spomina in zaslonom na dotik. kako naj živim pretežno sam v stanovanju, za katerega mi ni treba plačevati, čeprav je postavljen v prestolnico. kako naj volim kandidata, če je lažnivec. (ali nisem tudi sam?) kako naj živim, če vem, da obstajajo med nami prevelike razlike. kako naj živim. kako.

ne vem, kocbek in grki pravijo o bivanju-s-stvarmi, jaz pravim o spoštovanju, o zavesti, da imaš nekaj v lasti. ampak to so vse samo terapevtske laži. plemenite laži, rečeno s platonom. v nekaj se prepričaš in potem to živiš. berlin je rekel (približno): moč filozofskega razmišljanja je v tem, da se zavedaš relativnosti svojih vrednot, ampak jih zagovarjaš absolutno. in si obsojen na svobodo.
ljudje s(m)o zgubil stik s stvarmi, jes ga pa skušam negovat. s spoštovanjem. samo tako lahko preživim al pa z zaprtimi očmi. living is easy with eyes closed pa take fore.

"odloču sm se, da nam izbral živlena. izbral bom neki druzga." (renton)

moj glasbeni okus je še zmer po-xx-an. odloču sm se, da nam odvisn od spolnih kromosomov. zato sem zadovoljen.

Avtor in njega problemi

2009-06-04T01:59:00.002+02:00

Všeč mi je, ko sredi noči, oba obremenjena s težo naslednji dan prihajajočega izpita, padeva v globoko teoretično debato o tem, ali je avtor mrtev in zakaj je/ni.
In izpita obeh nimata nobene zveze s tem vprašanjem, ampak to naju ne odbije iz debate. Všeč mi je.

kdo je vladar in kdo raca

2009-05-31T22:41:00.004+02:00

"FDVjevci vladate državi. Naravoslovci in tehniki pa gagamo." luki

*op.: Aristotel v Metafiziki (α) pravi, da se znanosti delijo na tiste, ki služijo za nujnosti življenja (kmetijstvo, medicina), tiste, ki služijo za lepoto življenja (umetnost, lepe obrti) in končno tiste, ki služijo same sebi (filozofija, pogojno teologija). Te tri znanosti so časovno sosledne (prve znanosti so nastale prve, tretje pa zadnje) in v hierarhičnem odnosu. Najmanj uporabna znanost, torej tista, ki služi le sami sebi, je najbolj božanska in najbolj vladajoča, dočim so prve znanosti najbolj vladane, najmanj svobodne in najbolj človeške.
Z Aristotelovimi besedami lukija dopolnjujem in opozarjam: pozabil si na kraljico znanosti, zaradi vladavine katere boste gagali vsi, FDV-jevci, še prej pa tudi naravoslovci in tehniki. φιλοσοφία! Hahaha!
(p.s.: dvom v velikega Mojstra bo kaznovan s petsto udarci!)

kdo bo koga

2009-05-31T00:20:00.000+02:00

kdo bo komu vrgel vilico v juho
in se mu režal, ko bo žrtev nagnila
krožnik in prehitro srebala vročo
vodo z okusom.

kdo bo zlobec in kdo bo pisal pesmi
za glupone, vse te pesmi o množini,
trgal zajle na kolesih in zakrival
kožo s stroji.

kdo
jaz

zakaj pahnjen sem v to luknjo, kjer je potrebna radikalizacija,
eskapacija iz povprečne margine psevdopasivnega življa

kdo
jaz

to nisem
tu
nisem
ve-

Zakaj je moj nono največja superlegenda?

2009-05-30T21:55:00.006+02:00

"Too young to be a superlegend." (G&tH) (če ne-a, potem b) d,
nono ni premlad. (ne-a) d
--------------------
nono je superlegenda. (b; modus ponendo ponens) s

bravo! to sem vedel že prej, ampak logika G&tH samo potrjuje!

zato sta častna občana današnjega dne nono in G&tH. Jes.

Persona

2009-05-30T11:12:00.005+02:00

Lajk en izmed najglasnejših slikobežnikov (t.j. da slike bežijo). Najglasnejših, ker pove vse, čeprav govori samo ena oseba večino časa. Ingmar Bergman je ful lušten v tem oziru. Juhu za Persono.

Au revoir.

Tisto poletje

2009-05-27T22:46:00.003+02:00

Srečko* je enkrat razlagal, da ne zna pet in je prekleto slovensko v vsej svoji skromnosti vse zapel, kar je želel. Kao uno pa da bi znal, bi bil pesnik. In sonarodnjaki (narodnjaki!) so itak vsi popadal na njegovo prijazno skromnost.

Zato bom spet izgubil jezik:

*Kosovel

Moje zadnje besede.

ekstenzija pojma SOČLOVEK

2009-05-25T13:52:00.004+02:00

Včasih je svinjsko* nevarno biti živ,
ker je obseg pojma SOČLOVEK
prevelik
in
te
lahko
izmaliči kot pločevinko,
ki jo nič hudega sluteč doleti pohod.

(če ne bi bil jaz, bi bil bodisi matematik bodisi menih, t.j. v nekem drugem metafizično urejenem vesolju. "ali um ali sv. pismo" - a. schopenhauer; "ali um ali sveto pismo ali nevidno vesolje." - matraunk)

*Avtor s pomočjo prašičje gripe aludira na Ljubezen v času kolere; Ljubezen v času prašičje influence. Avtor tokrat ne govori o ljubezni, avtor govori o nečem neobstoječem. Avtor zapravlja čas potencialnega bralca in zapisuje brezpoantno besedilo. Njegove zadnje besede.

Papež, prvi -dedni- FB profil

2009-05-20T23:45:00.003+02:00

"papež bo spamaw po facebooku xD le tako naprej..pa kako fejst babo si dobi pa bo :D haha
hec,papež,sj veš da se hecam =P" (I'mシHaPPyッF¤¤Ł v1.4.93)

Omemba honorabilis: Moldy Peaches. Njami. Everybody knows my name. Super-cool.

91108

2009-05-19T04:28:00.000+02:00

"Hvala k si pomiu. :) itak se mi je pa ze zgodila tragedija, da se mi je kava stresla po tepihu in tam." (največji car <3)

mednarodni dan homofobije

2009-05-17T17:23:00.001+02:00

"Gdaj bo slovenskim politikom potegnilo,da so istospolne zveze rezultat njihove nesposobnosti!Ljudstvo katerega voditelji niso sposobni zagotoviti dela,zaslužka in normalnega dostojnega življenja je obsojeno na propad in izginotje iz zgodovine!" (svarun)

bss

2009-05-17T14:00:00.002+02:00

Sanjal sem, da je nek slikar na platno narisal dotično sliko:

In potem sem rekel, To pa ni lepo, da kopirate.

Smrt kopirnega stroja je življenje za izvirne ribe.

sinova soba

2009-05-15T01:41:00.003+02:00

sinova soba je najlepši film, kar jih je matraunk kdaj videl. btw, naznanjam novo dobo v mojem pisanju. muchas bolj plodno. to renesanso sem sicer že enkrat doživel in zdej ful občudujem vse napisano v tistem obdobju. enkrat bom objavil ključ do predala in zraven dal navodilo, da naj bralec vse zažge. in potem bom gledal tvojo vestnost, predragi prebiralec teh vrstic.
sinova soba je najlepši film, kar jih je svet, torej matraunk, kdaj videl, ker se v resnici ne zgodi nič in se hkrati zgodi vse. in to je več kot čustvo.
in sklepni komad je prou luštno pozitiven.

"moje zadnje besede bodo moje zadnje besede." (jb, avtobiografija)

moje zadnje besede bodo prou luštno pozitivne. luštno pozitivne.

feist, ki to ni

2009-05-15T01:31:00.004+02:00

ob tej glasbeni čudodelni priložnosti razodevam, da mi je ženski glas bolj všeč od moškega. včasih se sam s sabo pogovarjam v ženski obliki. neke čustvene finte, kastracijski kompleksi pa take fore. kdo pa pravi, da sem se rodil kot mož? v prejšnem lajfu sem itak bil hildegarda. in to je ful zabavno, ker latinsko ne razumem. ampak to sem izvedel pri uni teti čarovnici, ki kao vid nazaj. sam jest v to ne verjamem, ker ne znam latinsko. zato nisem bil hildegarda. mi je pa kul. so sorry, feist. ženski subjekt je kao bolj čustveno pretanjen, jest sm pa v resnic hotel sam hodit po trgovinah pa cote nakupovat pa kuhat kosila, namesto da bi avte šraufal. sam to je ful retro, da avte šraufaš, zato bom zdej povedal resnico.

v prejšnem lajfu sem bil mrtev. (naj živi, naj živi, samo da je mrtev!)

janez janša

2009-05-15T01:30:00.002+02:00

jest sm janez janša. jest sm janez janša. jest sm janez janša. jest sm janez janša. jest sm janez janša. jest sm janez janša. jest sm janez janša.

(tribute to triple jj)

sam jest nism janez janša. haha.

bog je na splošno car

2009-05-15T01:24:00.003+02:00

ko je bog dal človeku pogled, je bil ful car. mislim, bog na splošno je car. razen kadar zataji. jest verujem. v nekej čist preveč božanskega za boga. jest verujem, da je treba spoštovat in se čudit dajstvu (to je, da je in ne da ni). bog ni fer, ampak je pa čudodelen. jest imam boga rad, čeprou ne verujem. jest sm bog. a veš. jest, čist na splošno, sem bog, ker lahko napišem karkoli, ampak v resnici sem pa en navaden prdec v zrak, če me daš nasproti levu. zato sem enkrat napisal, da sem ranjen pes.

men ful sede kao neka depresivna muzika, ampak to sploh ni depresivno. taka muzika je zame v resnic nekaj ful notranje pozitivnega, to je čisto razodetje, stokrat hujš kot nek happy metal. mislim, bog je bil ful dober, ko je izumil slyvaina chauveauja pa sigur rós pa broken social scene pa take fore.

jest ne verjamem v boga, zato bom rajš tiho.

YYY

2009-05-15T01:22:00.001+02:00

yeah yeah yeahs so čist preveč überkul na prvem EPju. I may be dead honey, but I was left with my eyes. Oujea. Art star.

KOMUNISTI C R K N I T E še enkrat

2009-05-14T23:21:00.001+02:00

"Še enkrat vsi KOMUNISTI --C R K N I T E --- V S I --- Č I M P R E J . S L O V E N S K I ---N A R O D -- B O --- S V O B O D E N -- Š E --L E -- T A K R A T -- K O -- B O -- C R K N O -- Z A D N J I -- K O M U N I S T ." (Hitri dedek)

zora

2009-05-14T23:00:00.004+02:00

"poslušej, zora,
poslušej, zora,
pustila sem te,
pustila sem te,
ko sva bili mladi,
ko si bila moja.

poslušej, zora,
poslušej, zora,
kaj je narobe?
poslušej, zora,
poslušej, zora,
nič nimam proti.

poslušej, zora,
poslušej, zora,
pustila sem ti,
pustila sem ti,
ko sva bili mladi,
ko si bila moja.

zapri poletje,
nočem lekcij,
zapri poletje,
nočem lekcij od tebe.

poslušej, zora,
poslušej, zora,
nič nimam proti,
poslušej, zora,
poslušej, zora,
pustila sem ti,
pustila sem ti,
ko sva bili mladi,
ko si bila moja.

poslušej, zora,
poslušej, zora,
nič nimam proti,
kaj je narobe?
zrem,
poslušej, zora,
poslušej, zora,
ne motiš me,
pustila sem ti,
pustila sem ti,
ko sva bili mladi,
ko si bila moja.

na levo, kaj lahko ponudim?
pogovor v dežju.

zapri poletje,
nočem lekcij,
zapri poletje,
nočem lekcij od tebe.

kino, kino, kino, das kino,
kino, pelji me spet v kino,
das kino, kino, pelji me spet v kino,
das kino, kino, pelji me spet v kino,
enostavno je.
das kino, kino, pelji me spet v kino.
enostavno je, vprašaj me,
pelji me spet v kino.

poslušej, zora,
nič več nimam proti,
pustila sem ti,
ko sva bili mladi,
ko si bila moja."
(LWB! - prev. matraunk)

Brezinteresno ugodje

2009-05-13T16:56:00.001+02:00

Andrej Tarkovski in Ingmar Bergman sta menda nekaj časa hodila v isto stavbo, ampak se namenoma nista nikoli srečala, ker sta se občudovala in jima je bilo to dovolj. Nekaj podobnega je tudi brezinteresno ugodje a la Kant. To je umetnost.

cigane ven

2009-05-13T10:16:00.001+02:00

"cigane ven iz države Slovenije.Kradejo nam zrak,serjejo po naši zemlji itd." (ferri)

Možda

2009-05-12T01:07:00.001+02:00

Možda nismo najbolji, al' smo odlični!

Ljubiti se

2009-05-06T23:38:00.002+02:00

Ljubiti se,
umiti lase
in potem
gledati,
kako čudne poteze
ima drevo,
kako geometrična
je njega postava,
kako velik
in nizek
je človek,
ki vse uniči,
ko si podreja
svojemu pogledu.

Ljubiti se
in potem
ljubiti se
še enkrat,
s tem,
da vidiš
samo, kar JE
in ne, kar NI,
da nisi človek,
da si onstran
človeškega in
hkrati najbolj
človeški.

Ljubiti se
in še enkrat
ljubiti se,
v tem je teža.

Laž

2009-05-04T23:00:00.001+02:00

Vse, kar sem do sedaj napisal, je laž. Od sedaj naprej samo še pišem.

Zid za bas s klavirjem

2009-04-27T16:35:00.002+02:00

Izgubil sem jezik.

Pas encore

2009-04-21T23:41:00.000+02:00

Pas encore, izvem in se zavem resnice,
pas encore, resnice ni, to je vse,
rodila se bo jutri, jaz in ti jo
bova povila.

Dotlej iščem nov trend. Nova sončna očala. Nove okvirje. Nov jezik, nov ukraden izraz, nov hermetizem kretenizem, novo razvrstitev točk na premici v neskončnost, nov pogled v prihodnost, nov pogled v zrak in nazaj. Pas encore.

Lažem, ampak ne še.

spoštovanje

2009-04-16T23:56:00.000+02:00

toliko stvari
nas veže
in tako smo
daleč, da
pride SOVRAŽnik
in postavi kampor
preko nekih
glupih idej
o izključevanju

ampak to ni
grozno, to ni
pretresljivo.
hočem reči,
vse je zapaženo,
s spoštovanjem
skušam jesti
in sprejemat
vse impulze,
ker je samo
zdej in samo
tu in nikoli
več.

p.s.: Katja, to je zate. Mislim, ful te spoštujeva. Res.

p.p.s.: NAUK tekstovja:
(kapitalizem nam je vsem v pogubo. pa sovraštvo pa take fore.)

diskretnost

2009-04-06T20:28:00.000+02:00

odprl sem požarna vrata
in zagledal tri ljudi

ki niso goreli
ki niso blesteli
ki niso živeli

pljunil sem
pobrisal slino
in zaprl vrata

ker poznam diskretnost
in za sabo pobiram smeti

zaprtega orfeja tožba

2009-03-30T20:53:00.000+02:00

ko pogledaš ven in veš, da ne boš bral časopisa
na balkonu
in ga takitak
nikoli ne,
takrat se zaveš, da zares dežuje in bo še tri dni
voda, ki
sicer teče
mirno pot,
poplavljala in presegala polja povprečnega
okusa, ki
ga takitak
nihče nima,
takrat se zaveš, zares je vsega premalo, vsega preveč, vsega prekomerno in
kaj ti bo
pa evridika,
če si kupu
izhod iz hausaresta. bogu hvala za dežnike.

mačji tanz

2009-03-23T21:16:00.000+01:00

zakaj so zbili mačka in ga niso pobrali,
zakaj je treba vse na pet minut v vrelec
in potem čimprej obrisati prste in it
s polnim želodcem naprej na potovanje.

zakaj so zbili mačka in ga potem fotkali,
zakaj je treba vse dokumentirat na net
in potem čimprej napisat vsaj tri tage,
da si družaben, da te vsaj kdo vidi.

zakaj so zbili mačka in ga potem pustili,
mar bi ga vsaj pojedli.

nihče ne zna več kuhat.

Poezija za Dinozavre

2009-02-23T21:43:00.000+01:00

Enkrat, ko sem bil še manjši in bolj navdihujoč in manj ranjen, sem napisal:

Nazaj bi šel,
kot ptica bi poletel,
da bi le mogel,
da bi smel.
Vrnil bi se v prahistorijo;
na krilih velikank bi letel,
da bi mogel čas vrteti -
nimam te moči, niti kril.

Takrat sem kvaziretrogradno častil hipije in vse, kar se je zgodilo pred mano. Danes v pogledu nazaj častim Dinozavra. Evolucija je terjala svoj dolg, na žalost.

Redkodaj je gosti sok

2009-02-22T15:12:00.001+01:00

Redkodaj sem pretresen, redkokdaj zadiham, redkokdaj sploh sanjam ali gledam ven.
Redkokdaj sem tu in sam in redkodaj me ni. Redkokdaj in gostonikoli. Kajnajnaredim in kakopaktakopak.
Kakopaktakopak se gostim z gosti in gosli pojejo in goski sta v pašteti in gozdovi rastejo na njuhnih plečih. Kakopaktakopak ne morem se zgostiti, ne znam se pogostiti in ne znam se več sprostiti. Nekaj gnilega je v deželi tej, vendar ničesar ne morem poprijeti, zato se redkokdaj pogostoljubim.
Gosti sok je igra življenja, ožemanje začenjam zdaj.

Eros, mon dieu

2009-02-21T01:00:00.000+01:00

Iztegnila si roke po meni, vendar se nisva mogla dotakniti. Hotela si moj glas, vendar se nisem mogel premakniti. Bila si čisto čista in naga v svoji ljubezni. Sprehodila si se z mano do stranišča, kjer sva se pogovarjala o moči pokrova. Ali zdrži dva človeka. In ne, ne dva ljudi. Govorila sva brez besed. Čutila sva se s pogledi. Bila si čisto tiha in nežna, pozabila si na sram. Nisem ti risal ribic, samo vohal sem tvojo silhueto, ko si v temi kopalnice gledala name kot na sebi povsem enakega. Kot da sem te končno dosegel za teh nekaj minut. In potem si me zopet presegla. Lepše so ti ženske, si mi tiho priznala.
Samo včasih je pozno prepozno, zgodaj prezgodaj in včeraj izgine. Med vsemi načrti se izgubi in izgine.
Pred obredjem se nisva nikoli poljubljala, nato strastno in divje in po obredju eksponentno manj. Ko sva krenila iz poti, se je vse spet ponovilo.
Samo včasih je daleč predaleč, blizu preblizu in senca izgine. Med vsemi prividi se senca izmakne, izgine.
Iztegnila si svoj pogled po meni, vendar si me čutila samo toliko, da je Ravel zrecitiral svoj Bolero, nato sva zopet gledala ven, kako se spreminja nebo in kako raste novo listje. Al pa bode kal pognalo, sam ne vem. Ravel je kakopak zatišnil. Za tišino pride za-tišje.
Thanatos je bil vedno blizu, vendar nikoli preveč. Thanatos je kot svetla pega, ki vse skupaj določa. Nekdo, ki je ves čas tu in to vsi vemo, vendar ga nihče ne opaža. Konvencija. Kot da ga ni. Kot da rabimo potujitev, da se ga zavemo. Thanatos, ki pije vino z velikimi besedami.
Iztegnila sva se proti steni in nato te je začelo premetavati in vedel sem, da je božjast in vedel sem, da se tudi sam slabo počutim. Ampak zdaj mi je bolje. Lulal sem in zdaj mi je bolje. Videl sem te z zavezanimi očmi, vendar zdaj je bolje. Spet si tu in nikoli te ne bo zares. Ampak zdaj je bolje. Zdaj je vse bolje.

*Omemba honorabilis: Romeo in publika. Pretresen.

jezus kristus je zaljubljen

2009-02-15T22:58:00.000+01:00

jezus kristus je zaljubljen.

vse je pogubljeno,
jezus je zblaznel.

jezus kristus je podlegel.

jeruzalem gori
v plamenih srca.

jezus kristus je znorel.

vse je pogubljeno,
vsi bodo izvedeli.

jezus kristus je človek.

zasmehovali ga bodo
na ulicah kot šolarčki.

jezus kristus ni bog.

njegova frizura ni
naključna, je roker.

jezus kristus ni večen.

veliki ljudje so možiclji,
more is less, less is more.

jezus kristus ni voden.

ko se prvič zaljubiš,
se vse spremeni.

jezus kristus ni zmogel.

nihče ne sme izvedet,
ko se prvič zaljubiš.

jezus kristus ni zmagal.

jezus kristus je videl.
jezus kristus je plačal.

jezus kristus ni zmagal.

jezus kristus bil bičan,
jezus kristus ubit.

nihče ne sme izvedet.

Body art and hobby

2009-02-14T00:41:00.000+01:00

Ko se je Jezus tretjič zvalil pod težo lesenega križa, ni bil več pretresljiv in smo njegov koncept že absorbirali, posaugali, posrkali, posmrkali nazaj vase globoko pod kožo, prepojeno z rdečo krvjo.
Ko se je Jezus na x-krat repliciranem prizoru zopet pribijal na križ, ni bil več pretresljiv, le še kazil je ugled body artistov. In on je to počel za hobby. Quo vadis, quo vadis, mundo.

Vse kar trikrat vidim, ni več zabavno, enkrat pa me bo, enkrat me bo zmaličil pogled skozi okno (ki ne zgolj tretji, marveč zadnji) in skozi televzijske ekrane in skozi strehe v nebo in takrat bom, zvezdica zaspanka, takrat bom tvoj prijatelj. Z nožem bom tekal za znaki in čakal na padec zavese.

"In potem se je zaljubil." (G.G., Projekt mesto)

Kvaziart

2009-02-09T23:02:00.000+01:00

Podčrtujem salve smeha. Mogoče bi se moral začet ponovno rojevat. Hari hari. Iščem pravilne izraze za smeh, nemara hahljanje, ali pak celo hihitanje, krohotanje, smehljanje, veselo drzgetanje?
Smejem se samo še z: H'h'. Z opuščenim vmesnim glasom. Moja kri je vedno bolj zastarela.
Ne zbiram starin. Ne kupujem v antikvariatu. Rešuje me samo še velik slovar tujk, ki sem ga prejel po zmagi na kvizu. Enkrat v osnovni šoli. Vse moje besede so izvotlene, v njih ni nobenih ljudi, nobenega stika z rečenim.
Filozofija, zoofilija, psov se bojim.
Po kosilu vedno kiham.
V spomin na otroške astme inhaliram barve. Cel svet je pisan, v mozaikih, jaz pa se skušam ponovno roditi.
Iz stvarnikovega jajca je nastal ves svet. Ves svet je najprej obstajal v krvi, ki se je strjevala. Vedno bolj sem bolan, ko si luščim lupino.
Po večerji vedno kiham.
V spomin na ostarele prasce, ki v temi svoje sobe onanirajo na nemške porniče, si kupujem camero obscuro. Dokler me bog ne vidi, sem čist, nato sem vedno manj hraber, kaj hraber, pogumen, veličasten, véliki duh majhnih gora.
Dokler samo pišem, sem živ, ko odprem usta, mi izpade jezik.
V spomin na pobite zajce ga zakopljem. Ariela v novi deželi.
Samo leksikon, ki sem ga dobil za prvi šolski dan v osnovni šoli, me rešuje, da sploh še kaj povem.
Bral sem že zgodaj. Partizanska lirika. Lirika za prave moške in tovarišice.
V resnici sem vedno glumil, da znam brati, ker sem znal vse na pamet. Mogoče sem celo sam napisal.
Ponovno se moram rodit.

Btw, čudne stvari se dogajajo.
Plutarh piše nova Življenja velikih Rimljanov.

Filozof Platon in njegova pravica

2008-12-14T16:03:00.000+01:00

Po branju Politeie sem v okno za geslo avtomatično vtipkal: PRAVICA.

imela si čas

2008-11-10T21:54:00.000+01:00

"kako naj grem domov,
če nimam kaj povedat.
vem, da me boš gledal tako
in vprašal, kaj si počela
in kaj si se odločila.
rekla si, da potrebuješ čas
in imela si čas.

trgovina s porcelanom si
in jaz sem slon,
zelo okusen si
in jaz sem polna.
očitno se vse postara,
očitno je vse že izrečeno,
zato se vračam s prazno glavo.

vprašal me boš, če me imajo radi.
rekla bom, da imajo radi, kar počnem,
zares me imaš rad le ti.
in vprašal boš, punca, si koga pretepla?
in rekla bom, da se ne spomnim,
ampak prste imam otekle
in glas tudi…

rekel boš, da me je lepo spet videti,
rekel boš, pogrešal sem te močno,
rekel boš, naj ti pomagam s prtljago,
daj to meni
in vzel boš vse težke stvari
in vozil boš avto
in gledala bom skozi okno in se šalila
o tem, kako stvari stojijo.

kako naj grem domov,
če nimam kaj povedat.
vem, da me boš gledal tako
in vprašal, kaj si počela
in kaj si se odločila.
rekla si, da potrebuješ čas
in imela si čas."
- adf

Satan, taborim na zemlji

2008-11-04T12:15:00.000+01:00

ne vem, kaj je bolj normalno in kdo je manj čuden.
že tri dni sedim pred računalnikom tem prenosnim,
da bi bolje tekel, da bi bolje vlekel in driska teče iz
mojih ust, za ušesi jo imam, pred usti in povsod
in sploh nisem sposoben več izreči dobrega stavka
in in
kje je zdaj april, kje je zdaj avtobus, kje je zdaj lepi
gej, šofer, ki me je odkril kot slepega potnika in mi
potrdil teorijo, da se lažnivci vedno smejijo naravnost,
naravnost v obraz, ampak to (sploh)
ne šteje,
ker Osama
sploh ni nikoli sedel na tisto letalo, nikoli se ni ubil,
mene pa je lepi gej, naš muckasti šofer, odkril
in ne samo on, tudi drugi, le majhen lažnivec
sem, majhen lopov, small time crook
in in
kje je zdaj vlak in čakanje na čas in Rijeka?
Nono bi rekel: Ljepa moja, jaz pa sem sedel
s kitaro*
in nato tekal s teboj po trgovinah s čevlji,
ker Reka je raj za čevljarje, center je menda
tlorisno oblikovan v kopito, ampak tega se ne ve
in in
še v istem dahu sva bila na ladji in blodila po Benetkah,
ki so danes prijazne, čeprav so takrat pekle,
kot peče Satan (z veliko! I remember BNG: “Satan was a friend of mine.”)
svoje otroke, duhovnike, živali in podobno drhal v peklu,
ampak Benetke so danes prijazne, San Benedetto,
ja, to je voda, to je izgubljeni čas, vse to je izgubljeni čas,
ko se nič ne premakne, nihče se ne zgane in vsi
ležimo kot pogubljeni mrtvaki in se učimo
(za)hrbtno in vsi pojemo, ker je lepo, vsi jokamo,
ker se spodobi, vsi plešemo na Zrčah in poletje,
čas za nakupe in oddih, wau, wau, vse je tako lepo,
ker se to spodobi in če razmišljaš, če razmišljaš, če razmišljaš,
če razmišljaš, če razmišljaš, če razmišljaš, če razmišljaš,
zaribaš. zablokiraš. error 404. errare humanum est.
zato je poletje najboljše, ker plavamo in ker nihče od nas
najbrž nikoli ne bo videl analitika: sej ga sploh ne rabim,
bo že sam prišel do mene, sej analitiki sploh ne obstajajo?

vse živali in podobna drhal v peklu, od leta 1989 taborim na zemlji,
podaljšan vikend, ampak se imam lepo, se zabavam,
iščem smisel, barvam glinene lutke in kuham kosilo.
Le v svoji hiši sem, vi kar taborite, nisem od vas,
v svoji zlati hiši imam na sestanku ene druge ljudi,
in tenks gad, da jih imam lahko.

* (v etuiju; P. Božič: “Nisem jest noben boem!”)

Drek za deset

2008-10-31T00:42:00.000+01:00

kdor ga kupi, se zastrupi!

Nočna meditacija (4:28)

2008-09-21T04:34:00.000+02:00

Poslušam, kako spiš in se čudim, kako je to mogoče, ker si lahko tri dni napet kot struna in sploh ne moreš zaspati od jeze in napetosti in nato vseeno zaspiš, slej ko prej zaspiš in potem se nikoli več ne zbudiš, ampak to šele kasneje.

Po zanesljivih virih še punca devetindvajsetih maturitetnih točk, ki se danes cele tedne od osmih do enih (zjutraj do zjutraj) na pamet uči predavanja umetnostne zgodovine in nato s komaj pozitivno oceno komaj zadosti pogojem za napredovanje, vedno razlaga o svojih “mižule” dogodivščinah. S cmokom v grlu in “s filingom, kot da se tega planeta še ni naučila uporabljat” ter s krivdo, ker ni prebrala še zadnjih dveh poglavij.

In predraga fiktivna publika, poznam maturanta s še večjim številom točk in vagal jih je natančno štiriintrideset, kar je sploh največ, kar je mogoče. Ob študiju matematike je kopiral gospoda, ki se je s svojim soimenjaškim očetom najbrž sprl že zaradi ameriškega izraza Jr., ki si ga je pripel. In tudi oni vsi gredo spat.
V splošnem mi grejo maturantje na bruhanje, ker se smejijo Dvajsetcentimetrskim. Z veliko začetnico, ker gre za poudarek. Pardon, Dvajsetletnikom. Nezavedno hoče večji falos. Oh.

Panta rei je bil v resnici zabloda. Pravi keč je bil vedno v “panta dorme”, vse spi, vse spi. Tudi sovražnik spi, ampak nikoli ne počiva. Ker je doma v nezavednem. Nekatere stvari ne počivajo, ampak tudi računalnik zaspi in problem zaspi in fetus noseče ženske zaspi, čeprav je bil tekom dneva glavna tarča pogovorov njegove lastnice, pardon negovalke Matere.

V tem leži tudi skrivnost dobrega filma. Če je Andy hvalil kolo, ker povsem enako pije tudi ameriški preCednik (mogoče je pa črn od kole?! A ja, saj gre zgolj za kandidata!), bi moral nujno gledati korak dlje, v tisto, kar navadno spregledamo in je najbolj očitno. Tudi Janez Janša (katerikoli) se lahko zruši, če mu stopim na tetivo, tudi WW kdaj smrka in tudi Superman, pardon Batman in princ teme se kdaj zjokata in v prostem času gresta spat in v tem je vse. To nas vse povezuje. Osnovni delci, ker v osnovi smo vsi enaki. “In če si vsi ljudje iztaknemo eno oko, bodo dvooki ljudje spački.” Ampak v osnovi smo isti in to je pomembno, ni prva Urška medicinski fenomen in nisem jaz Satan. Povezuje nas, da gremo vedno spat, tudi če nas kdo ubije in to je zanimivo.

Kako mirno spiš, čeprav si še par ur nazaj norela zaradi nekega nevšečnega zapleta. Ampak zdaj si mirna in če te zdaj vprašam, kdo je najboljši, boš rekla Brad Pitt in potem se bova ob ponovnem rojstvu smejala. Ker spanec je v osnovi nekaj lepega, more so samo izgovor za Batmana, ki misli, da je nadčlovek in da ga z mano nič ne druži. In matematično čista si, ko spiš.

Lahko noč in dobro jutro torej, Janez Janša, Batman, Pitt, WW (gospod iz Kanade pa tudi vodna žival) in vsi podobni. Vsi smo V.

do nadaljnega zaprto

2008-09-07T20:13:00.000+02:00

od danes naprej zaprto,
vse odpade, vse
kar smo načrtovali od zdaj naprej
odpade, ker ni vilic
v kuhinji, črni kuhinji

ker če ti ne razumeš,
ne pomeni, da je cel
svet tup

ampak itak je.

Che je Palestinac

2008-08-21T13:36:00.000+02:00

Palestinci so pravi novi Che. Nosili so svoje rutice putice, še predno je Lawrence Arabski vedel, kje je Anglija (in ne Arabija!) in še predno se je razvil kult t.i. S.H.I.T. liste in self hating Jews in kar je še teh zanimivih dogodivščin na naši zemljici. Pravzaprav so nosili rutice še predno je davnega in divnega leta devetnajsto sedeminšestdesetega ali pa takrat enkrat jugoslovanski reporter (zaradi luknje v spominu naj ostane neimenovan) napisal kaj kmalu po smrti gospoda Ernesta t.i. biografijo tiga velicga muža: Vitez gverile.
In to je bilo mnogo preden so snemali motoristične dnevnike, kao Goli v sedlu, ja, ampak Goli v sedlu, preden padem v revolucijo. Revolution vodka. Che gate. Che sve. In najbolj od vsega je pomembno, da v pomembnem trenutku pravega Chejevega rojstva (ker koga pa zanimajo ostali revolucionarji, če je že Robespierre preveč težak v izgovorjavi, ker se ni pravilno namestil za fotografiranje!), torej ob slikanju znamenite slike, sta poleg sedela Janez Pavel Sartre in njegova žena Simona. In ali je že kdo videl mulca rokerskih staršev, ki bi cuzal flaško s Simoninim logotipom in napisom: Drugi spol. Ker se cenim. Nicht ein Revoluzionsymbol. Z vsemi ljubimkami na čelu, eksplozivna kot Che in nevarna kot Arafat.
In otroci, ali se kaj bojite črnega moža? Ne, ampak Arafat naj vseeno ne počiva v Jeruzalemu, ker nekdo drug je pred njim že vstal in pustil svoj I was here na koledarju, da še danes štejem BC in Anno Domini, ampak slovarko mi pravi, da nekateri pisci temu odrekajo svoj status. V namen sekularizacije in večje mednarodnosti.
In kdo je bil veliki On drug kot človek? Je bil torej utelešen bog, da moramo to storiti za namen sekularizacije? Smo spet naleteli na mino, paradoks, zaplet?
Namen verske vzgoje ni, da najdeš svojo duševno potešitev, namen je v sekularizaciji. Namen mesa je v vegetarjanstvu. Da ga upraviči in mu da smisel.
In kaj počne Che na miroljubnem srečanju? Naj bo heroj delavskega razreda (ha!) John, John Lennon ali pa njegov kolega heroj obiranja denarnih krošenj in mladih punčk Pavle, ki sta najbrž špricala vojaške vaje (o tem nič slabega), ne pa Che. Ali ste videli Cheja, kako čaka v vrsti, da bo ob petih z mirnim protestom preusmeril voljo svojega premierja? Odgovornost odgovornost.
Pravkar postavlja eksploziv in v zalivu prašičev bo najbrž tudi kakšen ubog civilist pokončan. Ampak on, gospod Che, je heroj! In MI, MI smo hipiji. In to, to JE lepo. Ker se imamo radi. Tudi Che je ljubil. In nosil rožice v laseh in upiral se je staršem, mislim, sistemu.
In palestinci, to so tisti psihiči, ki se jih izogibam na letališču ali pa na cesti, saj veste, turban, brada in obredi, svi su isti, noben ni clean and steady, teroristi, terorist na levi, terorist na desni, kje so roke? Kje so roke?
Pravzaprav Arabci, ampak sej palestinka bi bila kar arabka, če bi ne hodili k verouku, kjer smo deset let gledali načrt biblijskih dežel s Palestino na čelu (Turki nebožni raus!) in še deset let drkali na podobe mlade Marije. Zato pa vemo, kje ta divna dežela stoji in vemo, kako se ji reče. In ker podpiramo uboge Palestince v znak solidarnosti nosimo njihove rutke putke. Ker to je lepo. Dejansko lepo, hočem reči, modni katalogi so rekli, to je kul.
To potrebujemo in to hočem imeti. In največje odkritje današnjega dneva je katalog z ruto, ki je dobila inspiracijo na bližnjem nemirnem vzhodu, s pripisom: modna ruta: 3,85€, tudi v PINKI barvi.
Palestinci so novi Che in važn, d je vlažn.
Kok smo kul.

p.s.: in zakaj sociala ne rihta tudi psihiatrov? skupinskih...
kje naj najdem več kot cca. 1 kul človeka na petnajst k čudakov?

Primer gospe Vite

2008-08-21T13:32:00.000+02:00

Problem ni bil, da ne bi znala slovensko, pravzaprav si govorila tekoče, le malo manj gosto kot ostali, malo več si se smejala in recipročno malo manj povedala. Problem je ležal v mreži med nami tremi. Nisem povsem razumel tvoje magije. Ne vem, kdo jo je.

Nisem dovolj sunkovit, da bi drezal v osir, da bi se oblekel v čebelarsko opremo in šel po med v žerjavico, pravzaprav v panj, ki tako ali tako nima več lastne biti, kajti kadar čebele ni dome, rože plešejo. In najbrž miške podobno poginejo, če jim doktor Ivo (specializiran za mišje zadeve, sicer pravi maček) ne dostavi - spermijev? ali pa kaj podobnega, s čimer se plodijo miškice. Menda so dokaj podobne človeku.

Imel sem občutek, da sem v igri mačke in miši, ne sori, tistole je bila pa m i š o l o v k a, o čemer ste se namerili ispregovoriti, mladi mož! M i š o l o v k a, kjer ni jasno, kdo je miš in kdo mačkon. Nisem imel poguma, da bi ti pred vrati pustil paket Tačkota, saj vendar nisi bila dovzetna za moje dovtipe.

Mogoče nisi razumela metafor, nego samo prave stavke, povedane naravnost. Vedel sem, da si me prepoznala in nameril sem se, da ispregovorim s teboj na samem takoj, ko te zagledam. Ne spominjam se, da bi ti kdaj grozil. Saj ne gojim nobene zamere do tebe. Kljub vsemu nisem dovolj sunkovit (na sploh), da bi ti rekel: Hej! Hej! Hej! Daj poglej! Igraj se! Igraj! Daj poglej me! Daj poglej me, kako velik sem, in kako sem lep! Hej, kaj me res ne spoznaš? Zakaj mi glumiš zajca, ko vsi vemo, da si ovca v volčji preobleki?

Družiš se z ostalimi iz našega naroda in slišal sem te, ja, slišal, danes govoriš naš jezik že kar tekoče, le akcenti ti delajo še malo težav pa mehki glasovi pa podobne zadeve, ki izvirajo - tako se mi že zdi - iz gornjega dela grla, sicer bi pa to lahko izvedeli z eksperimentalno fonetiko, ako bi bila bolj odzivna, pardon dovzetna za moje dovtipe.

Nisem želel vrtati po tvojem telesu, ne bi te posilil, nisem nasilen, ampak vedel sem, da me opazuješ, ker si hitro odvrgla pogled (isto jaz ali ne takoj), ko sem pogledal v tvojo smer:

Pogled govori kitajsko

v vseh deželah tega sveta,

vsaj v smeri neba.

Ne vem, kaj si želela doseči, zakaj prvić že, ko sem te videl, bila si nenavadna, ampak nenavadnih ljudi se metek ogne, človek pa ne, vsaj človek, ustvarjen po moji podobi, ne, zakaj nenavadni niso nujno nenormalni in ta termin naj bi bil danes že zastarel, saj živimo v svetu različnih možnosti in mostov hidak, zato sprejemam drugačne. Ne sprejemam pa skopuhov, ki plešejo cele dneve v stari razpadli hiši in nočejo prispevati niti centa za popravilo in potem, ko jim to dajo kot pogoj, plešejo raje pred hišo, ker mi smo tu zaradi nas, ne zaradi hiše in kdo pa je bolj pomemben v tem vrtincu neskončnih kombinacij, kjer je vse mogoče in je hkrati vse prepovedano, ker boga ni, nego jaz osebno, moj ego, me, myself and I.

Pogled govori kitajsko

v vseh deželah tega sveta,

vsaj v smeri neba.

Največja hiba našega razmerja ni bila v tem, da ti nisem želel reči več besede, ko sem videl, da se me izogibaš (tikam te, ha!), problem je bil v tem, da nisem vedel, čemu je tako, kdo izmed nas je največji krivec, ker krivec postaneš tudi če nič ne rečeš. Potem si največji krivec (in o družinskih vezeh in tihoti raje kdaj drugič!), ampak tokrat sem ugotovil, kje leži srd problema gospe Vite (vsaka SOVA in CIA in KaGeBe ima svoja kodna imena, tako filmi)...

Problem ni v tem, da ne bi znala slovensko. Problem je v ediciji slovarja.

Opasno po životu.

2008-08-19T18:02:00.000+02:00

P.S.: ma kakšno socialno okolje neki, prosim te.

Mlada revolucija

2008-07-24T02:32:00.000+02:00

Mladi dejansko ne tvorijo jedra revolucije. Vsaj ne zares. Zrak tvori jedro gumenjaka? Sam od sebe pride tja. Tudi vžge se. Dopišeš atome kisika in gori.
Nasedajo plitvim tokovom, ki tečejo mimo njih, kot da so male srnice, ki tečejo za mamo Olgo, ki je skočila čez cesto. Živimo v svobodni deželi. Ampak tokovi so plitvi, masa pa grozna.
Ne obsojam svojega bližnjega, dokler mi ne razdre kartuše in mi spije vso barvo. V svobodni deželi, kjer je kri moja in mi je nihče ne srka razen mogoče kak komar ali netopir ne poslušam džibriša. In pardon, desetkrat ponovljen isti stavek, sestavljen iz treh besed, pojmujem kot džibriš. Svobodna dežela je neumen izgovor za ljudi, starejše od trideset, ki imajo oblast. Ki imajo denar. Ki imajo hčerke zato, da ne furajo emo stila.
In mladi so gnoji. Hipiji so super, modna muha, ki ima pozitivne posledice za glasbo, verjetno še kaj drugega. Kdor protestira proti esteblišmentu, je podoben indijancu, ki pleše. Ah ja, upanje je glavno. Nada por favor. Nada, gracias. In kar je še te krame.
Hočem reči, da tudi oni niso vedeli, komu zvoni, njim od enega samega množičnega vzburjenja (svobodna ljubav!), ali njim čez petnajst let, ko so postali del esteblišmenta. Verjeli so, ker so verjeli drugi. Jaz so drugi. So sploh kaj spremenili? Niso bili isti kot današnja kvaziapatična mladost, kjer te boli klinac za sve, dokler lahko zastoj downloadaš najnovejši Will Smithov film? Je kdo kaj spremenil?
In potem vidiš mastnega pankrta, kako se reži izza mize v pisarni in prodaja kmetijske delnice in si briše švic izpod popka. In veš. Mladi še nikoli niso tvorili jedra revolucije. So zgolj zrak, ki se ga da enostavno zanetiti, če vanj pihneš pod pravim kotom. Čudno, da piranski ribiči niso stari povprečno enaindvajset let. Me sploh ne bi čudilo, če bi netili ogenj med njimi, ker so taki najbolj vzkipljivi in kdo je pa že videl petintridesetletnega zavajenega črnega panterja, kako lepi nalepke po mestu? I ♥ tu je Slovenija.
In na mladih svet stoji, čeprav vse izpade kot žalostna burka, ko se zaveš, da tvori jedro revolucije le pet zagnancev, čeprav niti vsi skupaj ne moremo spremeniti sveta. Hiše bomo še naprej gradili v zrak in ne v tla, ne zaradi geologije, geodezije, geotralalalije, ampak zaradi tradicije in ponosa. Ordnung und Disziplin, to se tako dobro sliši, da bi si takoj poslal v tiskalniške posle in si s tem polepil cel računalnik in torbo, da boste vedele, da sem vam zvest, korenine, čeprav me ni doma in me pogrešate zaradi istih načel in ne zaradi geotralalalije ali zaradi family affairs, marveč zaradi čiste nove cerkvene ordnunge. In Trubarjeve postile takisto ne berete.
Jedro tvori le pet zagnancev, ki jih iščem z lupo, in potem sem srečen, ko vidim, da si lahko majhen kot žužek in si velik kot najvišja travna bilka in ne rabiš met brade kot da si Walt in veš, da to ni Disney, ker Disney izkorišča otroke Haitija, ampak nosim pa majico Made in Bangladesh in miško Made in P.R.C. in sploh ne vem, ali se je smiselno upirati, ker ničesar ne spremenim in tudi če pihnem v ogenj, je največ, kar lahko dosežem (če bom velik in poljuden), da se jedro razgradi in zveča in začnejo prodajati značke No Logo po tristo sitov, ker še vedno živim dvojno valuto, ko preračunavam evre za drago.
In sploh ne vem, kaj naj delam in skušam najti ideal v neodvisnosti in tudi kip svobode je le svoboden, ni pa neodvisen in imejmo dan neodvisnosti, ne pa dan svobode (ki ga ni), in praznujmo in žrimo na polna usta in se priklanjajmo en drugemu, ker v resnici smo vsi povezani. In ne s čajem in mafijo, vsi smo povezani z gnojem, ki gori, z vrvicami TO DO, z vrvicami dolžnosti in pričakovanj in ti si pa ja naš sin.

Na mladih svet plesni.

Vsi plačujemo dolgove, ker nihče ne plačuje dolgov. (N’)

od nečejsa vejčiga (prvi olupek)

2008-07-15T23:52:00.001+02:00

prav potihem je stopal po hodniku, ona pa se je peljala z dvigalom prav do vrha in razmišljala, o tem, da bi pritisnila gumb za alarm. m., starejši mož je ta čas presedel v stanovanju ob suhoparni pleskavici in še hujši ženi, najbrž je bil njen pogled na situacijo malenkost obraten. e. je ves ta čas v svojem stanovanju spoznaval, da je v brezkončni situaciji in da je obsojen na smrt v svoji sobi, njegova kuhinja je bila prazna, nobenega pribora, da o hrani niti ne govorimo. onadva sta bila vedno bližje terasi na vrhu bloka.

ranjen pes

2008-07-14T21:30:00.000+02:00

ne morem te pustit ranjeno, kot ustreljenega psa,
ne morem gledati teh obrazov, kako pluvajo kri
vame in mi kažejo s kosi mesa, kam naj grem,
koga naj potolčem na tla.

kdo te je ustrelil in kdaj in zakaj ni nobenih
letakov,
da te pokrijem.

Turbosindikat

2008-07-13T22:34:00.000+02:00

Avanti popolo! Alla riscossa bandiera rossa!
(Besedilo pod oknom prepevajo ATOMIK HARMONIK!)

Gospa Dalloway

2008-07-11T21:08:00.000+02:00

je rekla, da bo rože kupila sama. (V.W.)

Dejmo ga nevidet

2008-06-18T21:14:00.001+02:00

nek mulc je kričal v hiši,
ampak se ga ni slišalo ven,
kar je v redu,
vsaj ni očes.

sploh pa je, tako govoré,
z njim cel joj in preboj,
saj skače nag
in se razkazuje.

in če bi vsaj ne bil mulc,
da bi očetje gledali in
mame tega ne bi
videle, kje pa, o ne.

in kdo si, fant, ki vstopaš,
kdo si, da boš nag in gol,
komu v-se boš u-kazal?

vse je v redu, dokler je zaprt.

in dejmo bit tri dni vsi zaprti v hišo, vsi, mame in očetje, mulci in pradedje, dejmo se delat, da spimo, dejmo bit pogumni, dejmo bit gospodarji kot tone moke v atonalnem svetu, dejmo se delat, da smo mladi in dejmo spat s kao zaprtimi očmi in dejmo se v resnic božat vsi med sabo in dejmo gledat porniče, ker to je pa ja kul, mlade punce, lepe punce, ampak mormo bit zaprti v hišo in dejmo bit v bližini lepih medicinskih sester in jih glejmo v rit in ne mi škilt, ne mi škilt, ker nek mulc skače nag in tega pa ja nočemo videt, tega pa ja nočemo...

psalm nekega poletja

2008-06-12T01:27:00.000+02:00

david je rekel, da imaš lepe prsi, lepe zobe
kot čredo ovac, vedel sem, da se ne šali
ko sem te opazoval na jeruzalemski cesti
kako dišiš čez okno moje kletne sobe

stal sem poleg, stopil ven, čuval prašno potko

držala si me pod pasom kot pijanega mrliča
oklevala nisva niti sekundo, vedno bližje
vse je dišalo po mladih drevesih, po mladih
cvetovih, ki padejo cesarju v vrelo vodo, čaj

aleluja, da imam laket, aleluja, da me držiš

dajem te kot pečat na svoje srce, na teme
polagam ti svečo pod obleke, vse gori
dišiš v ognju kot pomladanski kapernaum

polagam ti žeblje v usta, nisi lačna, žejna

vpijaš me kot kamne in poješ mi roko
strižeš mi lase, vlagaš jih v kozarce
skoraj te ni, vedno si, v večnem ognju

umrl bo zgolj mrtvec, jaz sem, ki sem

kdo bo verjel, če bova dostopna samo
kot koščka zraka, bodo rasle rože

kdo jih bo redil, kdo bo šival srajčko

z najinih grobov, bova v solati drugih,
se bo kdo rodil to sekundo? bo bog?

bog je na razpoloženju

platnena pleh muska

2008-04-21T22:49:00.000+02:00

ko sva prvič ležala pod trobento,
nisva vedela, zakaj naju zebe,
pravzaprav je bilo toplo
in zvok sploh ni bil tako plehast,
tako krut.

ko sva drugič in vsakič naslednjič,
me je vedno znova zbujal vonj po
starem denarju, ki tako pogosto
veje s starih inštrumentov, kot da
sva na jazz pogrebu.

vseeno nisva kupila kart, ker nisva
stala v vrsti.
kupila sva note ter platna.

katja nama včasih pošlje platna kar po pošti.

me, de, ja

2008-03-24T22:21:00.000+01:00

majhna je zanka, skozi katero stopi moja noga
ko grem proti tebi in se ustavim ravno preden
sem predaleč, da če grem še dlje me ubiješ

majhna ptička, majhna ptička, majhna ptička
kam pa greš

majhna je moja glavica
in majhen moj obraz
ko padam po tleh in ne slišim zvezd

ko pa vse tako lepo zapoje
te gledam, kako ležiš pod tiri in me
grizeš v uho, me grizeš v uho, me grizeš
in mojo majhnost spreminjaš v orkan

kam sem gnan (kamen sanj)

kam pa grem ko sedeš name in mi stisneš
glavo glavico, dojenčka lobanjico

metla dejstvom jamči
diskretnost

Allegro non troppo

2008-03-19T22:45:00.000+01:00

Allegro non troppo, to se blazno dobro sliši.
Kot psički smo pospali ob zvoku činel.
Tibet umira na prijeten ritem mojih ušes,
baletniki počivajo ob stolih, non troppo.

Fjordi padajo in piščalke tekajo na glas,
zahajam v dvorano, seciram možgane,
vesel pohajkujem, Dalai Lama, kruh,
salama, prav mirno gledam v žep, zrak.

Če bom lagal, se zakoljem, se ubijem,
če bom lagal, se požrem, se uničim,
če bom, bom slišal operno divo in ne,

tega vsekakor nočem, nisem milijonar,
tega vsekakor nočem, nimam vpliva,
tega ne, ker sem tu in prašna si in lepa.

oves-pšenica

2008-02-13T22:46:00.000+01:00

don Kihot je imel srečo,
da so ga vsi zabavljali,
namreč ako te ne,
padeš v nemilost
in te nihče ne sliši

lastni očetje so ponavadi
najhujši tiči,
namreč ako jih ni,
padeš na tla
in te Onan le sliši

moj lastni oče
zdaj terja vračilo
terja pohvalo zahvalo
nadhvalo predhvalo

nisem te prosil za seme,
tvoj oves-pšenica

List

2008-01-29T22:34:00.000+01:00

Lahko ji pošljeva rumen, gledališki al pa kar morski. Poleg slednjega še česen.

čefur neumn

2007-12-27T19:56:00.000+01:00

"Ljubim te, čefur neumn!"
(preljuba Racionalna.Funkcija)

o plesnivi lorci

2007-12-12T22:18:00.000+01:00

tako premakneš glavo malo v levo
ušesa ti migajo in na kruhu je še
cel del tistega kar si pojedel
nekaj dni prej
nekaj dni kasneje
bo vse plesnivo in zeleno in bodo
gobe in boš jedel vse v zeleni omaki
in ti bo njami njami njami zeleno
ki te ljubim zeleno gorgonzola

ni čudno da se lorca spet dere

Pod roko Pravičnega

2007-12-09T23:02:00.000+01:00

"Eni so metali kovance, da jih je imel redar pobrati. Eni so refleksirali perspektivo svoje kamere in se zapisali v zgodovino abstraktnega dokumentarca. Pa eni so ustvarjali neverbalo gledališče. Spet eni so secirali polža in se čudili, da nimajo več pet let. In eni so praskali hitre srečke. Še eni so pod plaščem preprodajali rolexe. Vsi drugi niso bili hkrati z enimi. Vsi eni so bili zdaj, vsi združeni pod roko Pravičnega. Pravični pa si je najprej ustvaril brado, da se je imel pobriti." (C. Poulard - Modro, jutri sinje modro, včeraj ni; prev. B.T., 2007)

čeprav zaspiš in nekaj nečesa izgine

2007-12-04T22:40:00.000+01:00

do jutri se mi zdi da je še daleč

čeprav zaspiš in nekaj nečesa izgine
nekaj nečesa ostane in te žokne
sredi noči in sanjaš o francoskih šalah
o žabi ki ima rit ali zadnjico ali kaj je to
in sploh ne veš kdo je to rekel
nekje tam daleč ti plava v možganu

do jutri se mi zdi da je še daleč
čeprav zaspiš in nekaj nečesa izgine
naj prideš zdaj že naju v naju mislim z nama

čeprav zaspiš in nekaj nečesa izgine

mi vsi smo bog, bog pa mrtev počiva

2007-11-29T22:10:00.000+01:00

"Ležal je na tleh sredi ulice. Ni bilo gneče, vendar so se ljudje začeli zbirati in ga opazovali. Nihče ni upal bliže k njemu. Očitno ni bil pijan, saj se pijan človek drugače obnaša. Ljudje so se ustavljali in ga gledali, rekavši: "Kaj mu pa je? Z rokami tolče po tleh in se dere." Nihče ni klical zdravnika duš, bali so se, da jih doleti od šmenta ta neznana prepreka.
Povsem sam je postajal, ko so vedno manj gledali in vedno bolj zahvaljevali boga, da jim ni dal te nesnage v njihovo lastno telo." (iz Pagonatijeve O našem dobrohotnem mestu in njega ljudeh, prevod B.T. ~ A.D. 1250)
Kako so se motili. Njih pravnuki so pristali v neko mesto v Alžiriji. Kužni kot bacili kuge in del neke nove realnosti Camu-s-flaže.

Ljudje — ?
čitajo in se boje Boga,
Bog pa je na razpoloženju.

V iskanju dežele Tu-je

2007-11-12T22:59:00.000+01:00

Tako sem kar naenkrat v sobi, kjer še vedno vikam vsakogar. Iz navade, privzgojene nuje, podzavestnega dojemanja teh ljudi kot tujcev. Na policah je vse polno antikvitet. Med drugim tudi starejša francoska izdaja Proustovih pisem; iščejo spomine na čas, ki ga ni bilo. Iščejo svoj pomen, ki ga ni. Tuji ljudje, Amerikanci.

Leteča dušna snov, po Demokritu

2007-11-07T22:49:00.001+01:00

Ta mejhne pikce so pa listki. Sem pihal z roko pa so vzletel.

Ruta ni rutina

2007-11-06T20:29:00.000+01:00

ruto sva raztrgala tako spotoma,
sploh se ne bi spomnil, če mi ne bi
danes povedala, kako sem jo zavezal
okrog kablov, ko so se dirke že končale,
ko sva se nehala plaziti en po drugem,
ko sva se razmaknila in sem šel
dvignit roleto, ki nama je dajala noč,
ker šele takrat se počutim
mitološko, tempeljsko, namesto
luči, moč, me greješ s svojo toploto

tako sva darovala ruto na oltar
in sem z njo zavezal kable,
sej drugič si bom pa copate

Zrak za nazaj

2007-11-05T20:01:00.000+01:00

Zrak mi je pritiskal na prsa, ko sem se tako pripeljal nazaj.
Cerkno je zdaj že davno zaplavalo v suho konjsko temo,
zatemnjena stekla njegovih mravljišč in kopriv
so odzvanjala v tonu občasnih svetilk. Kadarkoli, kakorkoli.
Brez nekega pravega ritma, brez nekih pravih obrazov,
zrak mi je ves čas pritiskal na prsa, usta sem odpiral široko.
Več kot sem že imel, nisem našel, stopal sem kratko,
tihožitje sem pospravil v spominski center na rehabilitacijo.
Posteljnina je dišala po mehkem, a tako tujemače hladnem.
Posteljnina tukaj vedno diši, v letnem času odmiranja.
Najina, zdaj ji že lahko tako rečem, tam daleč, je vedno
obarvana s slino, pótom in drugimi nasladami, tako lepo
se je je dotakniti prav zaradi teh in teh razlogov, prav zato.
Ta čas si bila daleč, na potovanje sem moral sam in hitro.
Zasekal sem s čevlji in zaprl težka vhodna vrata. Posteljnina
je bila tako neprimerno popolna, aleluja, aleluja, res, bog je
že trinajst dni nazaj odšel iz nje. Prazniki z družino so vedno
prisiljeni kot so prisiljeni nasmehi na fotografijah. Sile moči
si nastavljajo nasmeške na obraze, očetje za digitalčki stiskajo
na gumbek in spravljajo presrečno družino v paket.
Zato sem šel in se odpovedal vsemu ustvarjanju prividov.
Zrak mi je pritiskal na prsa, ko sem se tako pripeljal nazaj,
hladen zrak mi je pritiskal na prsa in čakal, da zaspim.
Okužen z zunanjostjo, okužen s pečenimi jajci v okvirjih,
okužen s konceptom in okužen z virusom pasje brozge.
Naj pada zdaj dež! (so še zapele in prišla je poplava, božja kazen...)

andy warhol, friendships&intersections, jaz in ti

2007-10-29T20:13:00.000+01:00

danes sem občutil, kako toplo je
če ti pada kaplja kapljica kapelica
iz obraza proti tlem in je november
in se vsem mudi in vsi hitijo nekam tja

šele danes sem občutil, da je zares toplo,
ampak to šele potem, ko zares izvem,
da kapljica pada tud vsem medvedkom,
vsem plišatim martinčkom in to hkrat

in enkrat potem zveš, da je vse to tok kul,
da si pravzaprav tuki in da ustvarjaš
eno glasbo za kameleone in lizeš prstke

da si pravzaprav tuki in da ustvarjaš
ene nove ljubezni, ene zmešane slilnice,
pol je tud jokat lepo, ja, pol je

Deževnik teče na mokro (sinopsisnutek)

2007-10-24T19:50:00.000+02:00

Sinopsisnutek:
Na odru se zvija živ deževnik na zeleni podlagi. Zasleduje ga močan snop luči, snema pa ga tudi kamerman (kamera na stojalu) z močnim zoomom. Deževnikova pot se projecira na platno.
Najprej prileti beli človek (ves v belem z gejševsko belim obrazom) in skače okrog deževnika kot pravi sofist in mu ponuja svoja prepričanja, da bi se deževnik hitreje gibal. Nato priteče do deževnika še športna ekipa s trenerjem, ki ima okoli vratu štoparico. Sploh trener, tudi ostali, spodbujajo in v pravem športnem duhu grozijo deževniku zaradi slabega časa. Gneča se veča, stvar pa se nadaljuje. Deževnika obiščejo še rimljanski vojščaki, kasneje tudi hipiji in razsvetljenski lasuljarji. Pridejo celo višji srednjeveški menihi, ki so zgroženi nad stanjem duha v družbi in v deževniku. Na koncu pride otrok z vrčem vode, prime deževnika in ga vrže v vrč. Vse moške vloge igrajo ženske, ženskih vlog tako ali tako ni. Ko fantek odide, vsi hvalijo svojega boga, svoje višje in zastor pade.

Konfetki, lačen

2007-10-23T21:28:00.000+02:00

Cela panika je,
če ti pade cukr,
če češ bit bolj sladek,
bolj vsemogočen od njih,
bolj večen od njih,
če češ, da maš jezik
zmer namazan s tortico,
cela panika je,
če ne moreš nikamor,
če so vsi slaščičarji
moral pobegnit
pred grozečimi
zmagami zmagoti
zmagoslavci.
Cela panika je,
če veš, da je
tvoja večnost
bolj večna od prstanov,
od vseh priseg, ki so
izrečene v zrak,
ki je vedno nekje med
ženinom in nevesto,
če veš, da so vsi
le načeloma poročeni,
da sploh ni nihče
užaljen in pozoren,
ker nihče več ne gleda
na poročna darila,
ko je poročen že
petnajst dvajset let.
Cela panika je,
če se zalotiš,
kako ližeš konfetke
kar preko oblekice.
Šele takrat rataš Ti, Jest.
Šele takrat sem Jest zares.

Eccę bi detd nas ne...

2007-10-18T21:57:00.000+02:00

Sedeli smo ob Dnestru in preštevali sekunde.
Bili smo historični. Urejali smo načela prostora
in časa. Nalašč smo puščali uhane ob poti.
Da bi zmedli zanamce, smo včasih spustili tudi
palčke za ušesa ali pa na primer ostanke umetnega
kavčuka. Bili smo nagajivi,
kot majhne srnice, ki si na glavo nalašč
poležejo zajčja ušesa.
Da bi zmedle otroke, ki ne vejo, ali gre za Bambi
ali le za Bugs Bunneya.
Bili smo historični in bili smo Slovani. Praslovani.
Zvečer smo v pesti stiskali abscint, prekleto zel,
da bi rusalke ne prišle žejne krast medico.
Bili smo preračunljivi fantje. Naše žene so nosile
rože in otroke po blatu in molile na Lado ter Jesisa,
da bi bilo vse dobro. Svojih iztrebkov nalašč nismo
nikoli in nikdar zagrebli. Da bi zmedli čeztisočletne
zemljogrebe, ki bodo preko naših trupel šli z
dvesto na uro.
Nato je nekdo začel kričati in nam ukazal,
da moramo postati narod, da se moramo združiti,
da naj nehamo sanjati, seljaki, da naj raje
stopimo skupaj in delamo uzakonjeno.
Da naj raje gremo naprej, kot da se igramo karte
z listki in kostanji.
Takrat smo morali začeti nositi zgodovinska oblačila,
prekiniti s čajčkanjem ob petih (da bi se historiki
ne stepli) in nehali smo z brezžičnimi pogovori,
oblekli smo se v srednjeveške kmete in
začeli pukati listke pod vladarji.
Bili smo resnični.

Eh... Eccę bi detd nas ne ze-
gresil, te v ueki gemu be
siti ...

Gospod, ste tekli, gospod

2007-10-17T15:40:00.000+02:00

Sprehajal sem se brez denarnice
in nisem vedel,
ali naj bom hud kot kuža,
ki se zaganja v svojo žičnasto
kletko
ali naj raje bežim in si zakrivam
pogled z roko z dlanjo z gubico moje mladosti.
Na koncu sem stekel
in nekam prišel.
Si se smejala
preko brezžice:
Ha h h a ha,
sla o lovi si nal.
Ha ha a a ha,
za onj si tek l.

Takrat sem zavohal,
da je bistveno,
da greš,
da stisneš denarnico
čimgloblje,
da ne lovi več,
da te slišim zares.

Zakaj jih perjad sovraži?

2007-10-16T22:57:00.000+02:00

Obul si bom nalakirane čeveljce,
plesal bom vetru v lase
in moj vonj
bo vonj premajhne majčke.
Ti boš tam nekje kod bake,
boš jedla odojak in rekla boš:
Kako lepa očala imaš!
Kako so čedna!
Potipal se bom po obrazu
in zatipal le nepokošen puhec
brez okularjev.
Ko bom spoznal,
da me radi nje ne opazuješ
več nič kaj zvesto,
bom zadirčno zaklel:
Jebena baka!
Vse si mi vzela!

Zato jih perjad sovraži.

Mlečni krožnik in žleze - I

2007-10-12T15:14:00.001+02:00

Če dobro pomislim,
lahko v odsevu mleka vidim sebe.
Če se poglobim,
lahko vidim kosmiče in raztopino kakava.
Če se še bolj poglobim,
lahko delce hrane povežem med sabo
in si z njimi narišem oleander,
macesen, guavo ali pa nogo.
Če se še bolj poglobim
in se hipno-hipnotično napnem,
lahko ustvarim celo tvojo sliko.
Nato sem srečen in si skušam
predstavljati zimo.
Sneg je in vsi že spijo.
Stojim pod lučjo, nag in gol,
in čakam, da zamrznem
v večno spanje glinastih kipcev.
Srečen sem in si skušam predstavljati,
da sem večen.
Skušam si predstavljati,
da si tu in je julij in je september
in je mlaj in je dolga noč, velika noč,
majhna noč in je lep dan in veter piha,
da nas skoraj odnese in je dež in je burja
in je spet sončno in je spet lep dan in je piknik
in vedno bolj verjamem, da si tu in da bom zmrznil
za vedno za vedno za vedno za vedno za vedno za vedno.

Šele ko se dovolj poglobim v krožnik in se zmočim,
šele takrat izpadem.

Zato sedem na voz in odidem.

Kam greš? - II

2007-10-12T15:09:00.000+02:00

Vozim se in opazujem,
kako mimo mene teče
brozga barv.
Če obrnem glavo na levo
za pravi kot,
ali pa
če jo obrnem na desno
za pravi kot,
vidim, kako zliva
narava svojo akvaroso.
Če gledam naprej,
je vse lepo in je maj,
ali pa pade sneg
in je december.
Če gledam nazaj,
vidim sebe,
kako tečem pred
sabo,
vate z medaljo.
(dober čas)

Februar - III

2007-10-12T15:02:00.000+02:00

Stojim pred vrati in trkam na vso moč,
naj se odpro.
Ali Baba je tudi tako delal.
Šele ko mi je toplo,
vem, da sem zares doma.
Zakurili so v peč.
In je februar.

Se mi že zdi. š

Zdaj

2007-10-11T23:01:00.001+02:00

Čokolatin se že dva dneva namaka v mojem kozarcu mleka, ki ga spijem čisto vsako jutro.
Jani Virk (ne)prepričljivo bere svojo prozo. Do dna se prikljanja in mi sploh ni všeč.

Na ulici odmeva tango. Astor Piazzola?
V New Yorku se nekdo vozi s taksijem.
Sočasna časovna bomba.
Razlitje sonca pomeni konec vseh ur sploh.
Razmaz orgazmične energije po stenah in nato oddih.
In nato polarna noč.
V Parizu nekdo stoji na mostu in otipava mimoidoča dekleta.
Jaz sedim tu in opazujem fanta čez cesto, kako igra kitaro in se zvija v ritmu Mehike. Sodobno, sočasno in z absolutno prednostjo.
Kot avtomobili na testiranju varnosti.
Direkt v steno.

In nato zaspim v tvojih čevljih.

Rubikova kocka

2007-10-11T22:31:00.000+02:00

Prej, ura je bila nekje 17.30,
sem se igral s pisano zmeša-
no kocko g. Rubika. To je ta-
ka kocka, ki je sestavljena iz
raznih manjših kockic. Lahko
jih vrtiš in se greš miselne n-
apore. Ali pa se predaš in se-
deš v kot svoje sobe in jokaš
, ker se Rubik ni predal in si
ostal pisanih barv. Nato ko-
cko primeš in jo vlečeš v ra-
zlične strani toliko časa, da
se manjše kocke razrahlja-
jo in padejo ven.

In potem jih
daš
kakor ti pač v tistem trenutku paše
in jih lahko daš tako k-
ot so bile kockice na začetku,
vsaka ploskev
ene barve.

O bog, človeka ne moreš tako.
Na žalost so srca vezana na le-
vo stran in morajo pljuča biti
del trupa.
Na žalost.

Gangsta shit

2007-10-10T22:31:00.000+02:00

sem hodil po cesti in videl lopato
in sem jo vzel in hodil
in hodil in hodil in hodil
pa sem hodil po cesti še enkrat
in videl lopato
in sem jo vzel in hodil
in hodil in hodil in hodil

pa sem le prišel po cesti že enkrat
in spet videl lopato
in je nisem vzel več

se mi je zdelo, da me zasleduje

gangsta shit

fant, tvoja roka je krava

2007-10-10T18:17:00.000+02:00

fant, tvoja roka je zdrava
ne ni
fant, tvoja roka je lepa in cela
ne ni
fant, tvoj oče leži na parah
ne ni
fant, tvoj oče te čaka
ne ni
fant, tvoja roka ga reši
ne ni

moja roka reši le usta
moja usta in vilico
je ja

filozofsko razvrednotenje naravne poraščenosti

2007-10-09T22:47:00.001+02:00

(moram se obriti, sekire mi mečlje sonce pred obraz, da je že tvegano nagniti glavo v juho)

veliki turški brk

2007-10-09T21:56:00.000+02:00

včeraj je bil tukaj nek mož z dolgimi dolgimi brkci
je rekel, da njegove kocine ne odražajo stališč in mnenj
njegovih bioloških staršev, niti njega samega,
ki si je drznil užaliti svojo konzervativno mater
s svojimi ultrakonzervativnimi dlakicami

je rekel, da je mati jokala, ko je videla,
kako se mu otroci smejejo,
češ turki so na meji domači,
ne pa v zobeh
in mati je jokala, o uboga revica

sonce na vzhodu brusi
bleščečo mesarsko žiletko.

zelenjavni kopački

2007-10-08T22:12:00.000+02:00

kopačke nosijo majhni kopači,
ki kopljejo kot krti
v naš vrt in nam izkopljejo
luknjico luknjo
in nam žvižgajo
s kosi repe pod nogami,
češ, imamo nove copatke.

iz repe zraste superg,
kopačk
zelenjavne dobe.

hov hov

2007-10-08T19:51:00.000+02:00

na brdu
se srečujejo ravnatelji
politikonerji
vojščaki
otroci
in psi

slednji spijo naglas

Se sploh zavedaš, kaj se dogaja okoli naju? ali Nova Nora v vsak dom (scenarij kratkega filma v povojih)

2007-10-07T23:02:00.001+02:00

Napisi (z glasovno interpretacijo):

In vsi ljudje spijo ponoči
in ne čutijo magičnih razodetij,
ki sijejo v meni iz mene.

Dan je temačen kot so dnevi pred dežjem. Luči niso prižgane. Dnevna soba poleg kuhinje, v katero ni vrat in se vanjo vidi tudi iz dnevne sobe. V dnevni sobi je v kuhinji najbolj oddaljenem mestu kavč, pred njim klubska mizica, na kateri je na pol polna steklenica neke rjavkaste žgane pijače (whiskey, konjak), na primernem mestu za gledanje s kavča je tudi televizija. V desnem kotu (bližje kuhinji) je klavir/pianino. Oprema je vsakdanja, domača in topla. Moški sedi v fotelju ob klubski mizici, ženska stoji poleg okna in gleda ven. On si v kozarec nalije pijačo, njej ni do pitja.

On (odloži steklenico): Kakor hočeš, meni se bo prav prileglo. Mogoče je bolje, da ne piješ preveč, res. Tebi takoj stopi v glavo, saj vem.

Ona (zmedeno in vidno napeto, prestrašeno jeclja): J..Ja..a. Ja.

On: Ponoči sploh nisem dobro spal, veš. Res, enkrat sem se zbudil in nato nisem mogel več nazaj zaspati. Te nisem hotel buditi, ker si lepa, ko si drugje.

Ona (še vedno zmedeno, redkobesedno): Tudi sama sem zelo slabo spala.

On: No in potem sem razmišljal. Sem se zamislil, da večina ljudi sploh ne ve, kaj se dogaja okoli nas. Se ti zavedaš? Se ti sploh zavedaš, kaj vse se dogaja okoli naju? Počasi srka.

Kako sva srečna, da lahko tukaj sediva in pijeva. Da lahko vsak hip seževa z roko do hladilnika in si privoščiva pivo. Da lahko rečeva: Jedel bi pico in jo dobiva naravnost domov. Da lahko spiva v topli postelji. Da se imava lahko rada svobodno. Da, da, da, da.. ne vem, da imava pravi raj na zemlji. Se sploh zavedaš?

Ona mrmra, zdi se, da pritrdilno.

On: Vsak dan, vedno in povsod umirajo množice nezaželenih, potlačenih in sploh zapostavljenih ljudi. Mislim… Ta trenutek, ko ti to govorim, umirajo zanemarjeni otroci. Sprašujem se, zakaj je temu tako? Doma imava raj, zunaj pa pekel. Ker niso del kapitalističnega načrta? Ker smo vsi le del nekih neoliberalističnih reform, ki jih vlečejo neki bajsiji, ki hočejo še večji raj? Se sploh zavedaš, kaj vse se dogaja tam zunaj?

Ona nejasno izreče stavek, a ga vmes prekine: Ampak zunaj je mogoče tudi -. Ah, nič.

On: Ne vem, zakaj se ne zadovoljimo z osnovnimi potrebami po toplini, pripadnosti in varnosti. Telesne potrebe imamo tako ali tako, vsaj mi ljudje iz nebes, zadovoljene. Vedno se najde nek tič in hoče svoji gruči dokazati premoč. Mislim, to tako res ne more iti. (premor) Kot del zahodnjaške populacije se počutim odgovornega za trpljenje teh malih. (premor)

(Prepričan, da ga posluša, nadaljuje s svojo razpravo.) Veš, leta štiriindevetdeset so se v Mehiki Indijanci kar uprli svoji vladi. Se sprašuješ zakaj? Hoteli so jim vsiliti en sporazumček o prosti trgovini, s katerim bi si bajsiji kupili nove cigare, majhni bi pa obupano izpadli. NAFTA sicer po imenu. North America Free Trade Agreement. In so Indijanci se združili v Chiapasu na jugu Mehike, si nadeli ime po radikalnemu voditelju revolucije v Mehiki Emilianu Zapati in ustanovili svoje avtonomne cone. (premor) Se sploh zavedaš, da ni povsod tak raj?

Ona še vedno le polzavedno gleda skozi okno in mrmra.

On (predavateljsko): Upam, da ne boš zaspala. Sicer je to znak, da ti ne povzročam stresa, če lahko kar zaspiš ob mojem govoru, se mi pa ne zdi ravno primerno glede na to, o čem ti govorim. Če sem ti nezanimiv, lahko rečeš in bom govoril s sabo. Mislim, tvoja stvar.

Ona (medlo): Ne, ne…V redu je.

On: Dobro. Teli zapatisti so res mojstri. V Mehiki se v svojih conah že od leta štiriindevetdeset zoperstavljajo. In sploh je mnogo stvari narobe. Zakaj? Zaradi, to ime mi je pa res všeč, arhitektov moči, ki so nagnjeni proti temu. Samo zato. Res. In zato ljudje stradajo in jih silijo v neko lažno demokracijo in globalizacijo lakote. Samo zato, da bo arhitekt rešil svoj dom iz plamenov. Si vsaj mislim. (premor) (prime kozarček) Bi vseeno kaj spila?

Ona: Ne, v redu je. Hvala.

On (avtomatično): Je slučajno kaj narobe?

Ona (še vedno obrnjena navzven): Ne, ne.

On (še vedno zamaknjen v svoj govor): Ampak res se ne zavedaš, kakšen raj imava. Se sploh zavedaš, kaj je vse tam zunaj?

Ona zamrmra (zdi se, da pritrdilno). Nato se, vedno obrnjena navzven, sprehodi do klavirja. On ta čas začne brati časopis, ki je bil pod mizico na polici. Ona se počasi pripravi in začne igrati nekaj liričnega (npr. Chopinov Nokturno op. 9 št. 2).

Med igranjem on vskoči s svojim komentarjem.

On: Se sploh zavedaš, da je inflacija zopet narasla za 2 odstotka? Tukaj piše, da lahko to povzroči zastanek domačega gospodarstva in nezmožnost konkuriranja drugim trgom! Se sploh zavedaš?!

Ona se med igranjem zmede, priteče ji solza, a nadaljuje z igranjem. On ničesar ne opazi in zatopljeno prebira dalje. Ko ona konča z igranjem, stopi v kuhinjo, se usede za mizo in začne pisati pismo. On to opazi, vendar se ne zgane (iz kadra vidimo, da pogleduje proti njej).

Ona (piše): Samo preberi, kaj ti bom napisala. To bo obračun, dragi.

Sprašujem te, katera kriza je silnejša – tista tam zunaj ali ta med nama?

Ko sem bila še doma pri očetu, mi je pripovedoval o vseh svojih nazorih in tako sem se jih sama navzela; in če sem bila drugačnih misli, sem jih prikrivala, ker bi mu to ne bilo ljubo. Imenoval me je svojo punčko in se igral z mano, kakor sem se jaz igrala s svojimi. In potlej sem prišla v hišo lutk k tebi …

Poskrbeti moram, da se bom sama vzgojila. In pri tem mi ti žal ne boš mogel pomagati. Morala se bom sama potruditi. Zato zdaj odhajam od tebe.

Poleg tvojega razpredanja o svetovnih krizah imam tudi še druge, ravno tako svete dolžnosti. Dolžnosti do sebe. Zato zdaj odhajam do sebe.

Ona (vstane in se obleče v plašč in prime kovček, v skorajšnjem joku): Odhajam.

On: Kam pa s kovčkom?

Ona: Odhajam.

On: Tak povej mi, kaj je narobe?

Ona: Ne verjamem več v nič kaj tako čudovitega… Da bi se moglo najino skupno življenje spremeniti v zakon. Zbogom.

On (ne prav razburjeno): Nora! Nora! (vstane in se ozre) Prazno. Ni je več.

Popije svojo pijačo na eks. Pogleda na svojo ročno uro, se zgrozi, češ koliko je že ura. Uleže se in zaspi. Sliši se, kako spodaj zabobne vrata, ko se zaloputnejo.

Napisi:

Evakuacija duha. Anomalija psihologije.

- Srečko Kosovel

__________________________________________________________________________

Hvala Kosovelu in Ibsenu za pomoč za medbesedilno naslanjanje.

vojaška nabodalca ali jna remains unhurt

2007-10-04T21:28:00.000+02:00

svoje majhne vojaške gatke
bom zabasal še dlje v kot
svoje temačne omare
in čakal, da pride kak
fič fičfirič fičfičfirifič
in mi reče,
da moram v vojsko,
ker je beethoven razbil svoj kras
in je treba bum bum šaka šaka bum bum
.
jaz pa bom raje prižgal radio,
šel z roko skozi lase
in skakal po petah.

Se sploh zavedaš?

2007-10-03T22:28:00.000+02:00

(delovni osnutek scenarija za kratki film)

Sinopsis: Najprej smo soočeni z odlomkom iz Kosovelove pesmi Evakuacija duha.

Vse se dogaja v dnevni sobi. Moški sedi v fotelju ob klubski mizici, njegova ljubimka/žena stoji ob oknu in gleda ven. V kozarec si nalije pijačo (sličen konjaku), njej ni do tega. Začne ji razlagati, kakšen je svet okoli njiju in kako je zaslepljena in sploh ne ve, kaj se dogaja okoli njiju. Navaja ji razna dejstva o neoliberalizmu, zapatistih in stopnjah revščine. Ona je praktično brez besed. Po sobi se le turobno premika, vedno je z obrazom vedno obrnjena navzven. Ko mož konča z govorom, le malenkost posumi, da bi bilo lahko kaj narobe z njo. Ona polglasno zatrdi, da je z njo vse v redu. S tem je pomirjen. Začne prebirati časopis in jo seznanja z raznimi (njemu zanimivimi) dejstvi. Ona se ta čas premakne do klavirja in začne igrati nekaj čustvenega (npr. Chopinov Nokturno op.9 št. 2 v Es duru). On še vedno bere in ji včasih kljub igranju predstavi svoje poglede na trenutne svetovne in domače krize. Ko konča z igranjem, je ona tik pred jokom. Odide v jedilnico in začne pisati pismo. Med pisanjem slišimo besedilo pisma v njenih mislih. Sprašuje ga, če sploh ve, kaj se dogaja med njima in ga seznani z odhodom; naslanja se na dialoge iz Ibsnove Nore. On si še dolije pijače v izpraznjen kozarec. Že malenkost opijanjen se niti ne zgane, ko piše pismo, le opreza za dogajanjem. Ona se obleče, ponovi zadnjo repliko Nore iz Ibsnove Hiše lutk in odide s kovčkom (obleka in kovček sta bila pripravljena v kuhinji).

On popije svojo pijačo na eks, se zgrozi, koliko je ura, si pokrije obraz z rokami, se sleče, uleže in zaspi. Sliši se samo še, kako se zaloputnejo vrata.

Na koncu se prikažeta še zadnji dve vrstici Kosovelove pesmi (Evakuacija duha./Anomalija psihologije.).