čefur neumn

"Ljubim te, čefur neumn!"
(preljuba Racionalna.Funkcija)

o plesnivi lorci

tako premakneš glavo malo v levo
ušesa ti migajo in na kruhu je še
cel del tistega kar si pojedel
nekaj dni prej
nekaj dni kasneje
bo vse plesnivo in zeleno in bodo
gobe in boš jedel vse v zeleni omaki
in ti bo njami njami njami zeleno
ki te ljubim zeleno gorgonzola

ni čudno da se lorca spet dere

Pod roko Pravičnega

"Eni so metali kovance, da jih je imel redar pobrati. Eni so refleksirali perspektivo svoje kamere in se zapisali v zgodovino abstraktnega dokumentarca. Pa eni so ustvarjali neverbalo gledališče. Spet eni so secirali polža in se čudili, da nimajo več pet let. In eni so praskali hitre srečke. Še eni so pod plaščem preprodajali rolexe. Vsi drugi niso bili hkrati z enimi. Vsi eni so bili zdaj, vsi združeni pod roko Pravičnega. Pravični pa si je najprej ustvaril brado, da se je imel pobriti." (C. Poulard - Modro, jutri sinje modro, včeraj ni; prev. B.T., 2007)

čeprav zaspiš in nekaj nečesa izgine

do jutri se mi zdi da je še daleč

čeprav zaspiš in nekaj nečesa izgine
nekaj nečesa ostane in te žokne
sredi noči in sanjaš o francoskih šalah
o žabi ki ima rit ali zadnjico ali kaj je to
in sploh ne veš kdo je to rekel
nekje tam daleč ti plava v možganu

do jutri se mi zdi da je še daleč
čeprav zaspiš in nekaj nečesa izgine
naj prideš zdaj že naju v naju mislim z nama

čeprav zaspiš in nekaj nečesa izgine

mi vsi smo bog, bog pa mrtev počiva

"Ležal je na tleh sredi ulice. Ni bilo gneče, vendar so se ljudje začeli zbirati in ga opazovali. Nihče ni upal bliže k njemu. Očitno ni bil pijan, saj se pijan človek drugače obnaša. Ljudje so se ustavljali in ga gledali, rekavši: "Kaj mu pa je? Z rokami tolče po tleh in se dere." Nihče ni klical zdravnika duš, bali so se, da jih doleti od šmenta ta neznana prepreka.
Povsem sam je postajal, ko so vedno manj gledali in vedno bolj zahvaljevali boga, da jim ni dal te nesnage v njihovo lastno telo." (iz Pagonatijeve O našem dobrohotnem mestu in njega ljudeh, prevod B.T. ~ A.D. 1250)
Kako so se motili. Njih pravnuki so pristali v neko mesto v Alžiriji. Kužni kot bacili kuge in del neke nove realnosti Camu-s-flaže.

Ljudje — ?
čitajo in se boje Boga,
Bog pa je na razpoloženju.

V iskanju dežele Tu-je

Tako sem kar naenkrat v sobi, kjer še vedno vikam vsakogar. Iz navade, privzgojene nuje, podzavestnega dojemanja teh ljudi kot tujcev. Na policah je vse polno antikvitet. Med drugim tudi starejša francoska izdaja Proustovih pisem; iščejo spomine na čas, ki ga ni bilo. Iščejo svoj pomen, ki ga ni. Tuji ljudje, Amerikanci.

Leteča dušna snov, po Demokritu

Ta mejhne pikce so pa listki. Sem pihal z roko pa so vzletel.

Ruta ni rutina

ruto sva raztrgala tako spotoma,
sploh se ne bi spomnil, če mi ne bi
danes povedala, kako sem jo zavezal
okrog kablov, ko so se dirke že končale,
ko sva se nehala plaziti en po drugem,
ko sva se razmaknila in sem šel
dvignit roleto, ki nama je dajala noč,
ker šele takrat se počutim
mitološko, tempeljsko, namesto
luči, moč, me greješ s svojo toploto

tako sva darovala ruto na oltar
in sem z njo zavezal kable,
sej drugič si bom pa copate

Zrak za nazaj

Zrak mi je pritiskal na prsa, ko sem se tako pripeljal nazaj.
Cerkno je zdaj že davno zaplavalo v suho konjsko temo,
zatemnjena stekla njegovih mravljišč in kopriv
so odzvanjala v tonu občasnih svetilk. Kadarkoli, kakorkoli.
Brez nekega pravega ritma, brez nekih pravih obrazov,
zrak mi je ves čas pritiskal na prsa, usta sem odpiral široko.
Več kot sem že imel, nisem našel, stopal sem kratko,
tihožitje sem pospravil v spominski center na rehabilitacijo.
Posteljnina je dišala po mehkem, a tako tujemače hladnem.
Posteljnina tukaj vedno diši, v letnem času odmiranja.
Najina, zdaj ji že lahko tako rečem, tam daleč, je vedno
obarvana s slino, pótom in drugimi nasladami, tako lepo
se je je dotakniti prav zaradi teh in teh razlogov, prav zato.
Ta čas si bila daleč, na potovanje sem moral sam in hitro.
Zasekal sem s čevlji in zaprl težka vhodna vrata. Posteljnina
je bila tako neprimerno popolna, aleluja, aleluja, res, bog je
že trinajst dni nazaj odšel iz nje. Prazniki z družino so vedno
prisiljeni kot so prisiljeni nasmehi na fotografijah. Sile moči
si nastavljajo nasmeške na obraze, očetje za digitalčki stiskajo
na gumbek in spravljajo presrečno družino v paket.
Zato sem šel in se odpovedal vsemu ustvarjanju prividov.
Zrak mi je pritiskal na prsa, ko sem se tako pripeljal nazaj,
hladen zrak mi je pritiskal na prsa in čakal, da zaspim.
Okužen z zunanjostjo, okužen s pečenimi jajci v okvirjih,
okužen s konceptom in okužen z virusom pasje brozge.
Naj pada zdaj dež! (so še zapele in prišla je poplava, božja kazen...)

andy warhol, friendships&intersections, jaz in ti

danes sem občutil, kako toplo je
če ti pada kaplja kapljica kapelica
iz obraza proti tlem in je november
in se vsem mudi in vsi hitijo nekam tja

šele danes sem občutil, da je zares toplo,
ampak to šele potem, ko zares izvem,
da kapljica pada tud vsem medvedkom,
vsem plišatim martinčkom in to hkrat

in enkrat potem zveš, da je vse to tok kul,
da si pravzaprav tuki in da ustvarjaš
eno glasbo za kameleone in lizeš prstke

da si pravzaprav tuki in da ustvarjaš
ene nove ljubezni, ene zmešane slilnice,
pol je tud jokat lepo, ja, pol je

Deževnik teče na mokro (sinopsisnutek)

Sinopsisnutek:
Na odru se zvija živ deževnik na zeleni podlagi. Zasleduje ga močan snop luči, snema pa ga tudi kamerman (kamera na stojalu) z močnim zoomom. Deževnikova pot se projecira na platno.
Najprej prileti beli človek (ves v belem z gejševsko belim obrazom) in skače okrog deževnika kot pravi sofist in mu ponuja svoja prepričanja, da bi se deževnik hitreje gibal. Nato priteče do deževnika še športna ekipa s trenerjem, ki ima okoli vratu štoparico. Sploh trener, tudi ostali, spodbujajo in v pravem športnem duhu grozijo deževniku zaradi slabega časa. Gneča se veča, stvar pa se nadaljuje. Deževnika obiščejo še rimljanski vojščaki, kasneje tudi hipiji in razsvetljenski lasuljarji. Pridejo celo višji srednjeveški menihi, ki so zgroženi nad stanjem duha v družbi in v deževniku. Na koncu pride otrok z vrčem vode, prime deževnika in ga vrže v vrč. Vse moške vloge igrajo ženske, ženskih vlog tako ali tako ni. Ko fantek odide, vsi hvalijo svojega boga, svoje višje in zastor pade.

Konfetki, lačen

Cela panika je,
če ti pade cukr,
če češ bit bolj sladek,
bolj vsemogočen od njih,
bolj večen od njih,
če češ, da maš jezik
zmer namazan s tortico,
cela panika je,
če ne moreš nikamor,
če so vsi slaščičarji
moral pobegnit
pred grozečimi
zmagami zmagoti
zmagoslavci.
Cela panika je,
če veš, da je
tvoja večnost
bolj večna od prstanov,
od vseh priseg, ki so
izrečene v zrak,
ki je vedno nekje med
ženinom in nevesto,
če veš, da so vsi
le načeloma poročeni,
da sploh ni nihče
užaljen in pozoren,
ker nihče več ne gleda
na poročna darila,
ko je poročen že
petnajst dvajset let.
Cela panika je,
če se zalotiš,
kako ližeš konfetke
kar preko oblekice.
Šele takrat rataš Ti, Jest.
Šele takrat sem Jest zares.

Eccę bi detd nas ne...

Sedeli smo ob Dnestru in preštevali sekunde.
Bili smo historični. Urejali smo načela prostora
in časa. Nalašč smo puščali uhane ob poti.
Da bi zmedli zanamce, smo včasih spustili tudi
palčke za ušesa ali pa na primer ostanke umetnega
kavčuka. Bili smo nagajivi,
kot majhne srnice, ki si na glavo nalašč
poležejo zajčja ušesa.
Da bi zmedle otroke, ki ne vejo, ali gre za Bambi
ali le za Bugs Bunneya.
Bili smo historični in bili smo Slovani. Praslovani.
Zvečer smo v pesti stiskali abscint, prekleto zel,
da bi rusalke ne prišle žejne krast medico.
Bili smo preračunljivi fantje. Naše žene so nosile
rože in otroke po blatu in molile na Lado ter Jesisa,
da bi bilo vse dobro. Svojih iztrebkov nalašč nismo
nikoli in nikdar zagrebli. Da bi zmedli čeztisočletne
zemljogrebe, ki bodo preko naših trupel šli z
dvesto na uro.
Nato je nekdo začel kričati in nam ukazal,
da moramo postati narod, da se moramo združiti,
da naj nehamo sanjati, seljaki, da naj raje
stopimo skupaj in delamo uzakonjeno.
Da naj raje gremo naprej, kot da se igramo karte
z listki in kostanji.
Takrat smo morali začeti nositi zgodovinska oblačila,
prekiniti s čajčkanjem ob petih (da bi se historiki
ne stepli) in nehali smo z brezžičnimi pogovori,
oblekli smo se v srednjeveške kmete in
začeli pukati listke pod vladarji.
Bili smo resnični.

Eh... Eccę bi detd nas ne ze-
gresil, te v ueki gemu be
siti ...

Gospod, ste tekli, gospod

Sprehajal sem se brez denarnice
in nisem vedel,
ali naj bom hud kot kuža,
ki se zaganja v svojo žičnasto
kletko
ali naj raje bežim in si zakrivam
pogled z roko z dlanjo z gubico moje mladosti.
Na koncu sem stekel
in nekam prišel.
Si se smejala
preko brezžice:
Ha h h a ha,
sla o lovi si nal.
Ha ha a a ha,
za onj si tek l.

Takrat sem zavohal,
da je bistveno,
da greš,
da stisneš denarnico
čimgloblje,
da ne lovi več,
da te slišim zares.

Zakaj jih perjad sovraži?

Obul si bom nalakirane čeveljce,
plesal bom vetru v lase
in moj vonj
bo vonj premajhne majčke.
Ti boš tam nekje kod bake,
boš jedla odojak in rekla boš:
Kako lepa očala imaš!
Kako so čedna!
Potipal se bom po obrazu
in zatipal le nepokošen puhec
brez okularjev.
Ko bom spoznal,
da me radi nje ne opazuješ
več nič kaj zvesto,
bom zadirčno zaklel:
Jebena baka!
Vse si mi vzela!

Zato jih perjad sovraži.

Mlečni krožnik in žleze - I

Če dobro pomislim,
lahko v odsevu mleka vidim sebe.
Če se poglobim,
lahko vidim kosmiče in raztopino kakava.
Če se še bolj poglobim,
lahko delce hrane povežem med sabo
in si z njimi narišem oleander,
macesen, guavo ali pa nogo.
Če se še bolj poglobim
in se hipno-hipnotično napnem,
lahko ustvarim celo tvojo sliko.
Nato sem srečen in si skušam
predstavljati zimo.
Sneg je in vsi že spijo.
Stojim pod lučjo, nag in gol,
in čakam, da zamrznem
v večno spanje glinastih kipcev.
Srečen sem in si skušam predstavljati,
da sem večen.
Skušam si predstavljati,
da si tu in je julij in je september
in je mlaj in je dolga noč, velika noč,
majhna noč in je lep dan in veter piha,
da nas skoraj odnese in je dež in je burja
in je spet sončno in je spet lep dan in je piknik
in vedno bolj verjamem, da si tu in da bom zmrznil
za vedno za vedno za vedno za vedno za vedno za vedno.

Šele ko se dovolj poglobim v krožnik in se zmočim,
šele takrat izpadem.

Zato sedem na voz in odidem.

Kam greš? - II

Vozim se in opazujem,
kako mimo mene teče
brozga barv.
Če obrnem glavo na levo
za pravi kot,
ali pa
če jo obrnem na desno
za pravi kot,
vidim, kako zliva
narava svojo akvaroso.
Če gledam naprej,
je vse lepo in je maj,
ali pa pade sneg
in je december.
Če gledam nazaj,
vidim sebe,
kako tečem pred
sabo,
vate z medaljo.
(dober čas)

Februar - III

Stojim pred vrati in trkam na vso moč,
naj se odpro.
Ali Baba je tudi tako delal.
Šele ko mi je toplo,
vem, da sem zares doma.
Zakurili so v peč.
In je februar.

Se mi že zdi. š

Zdaj

Čokolatin se že dva dneva namaka v mojem kozarcu mleka, ki ga spijem čisto vsako jutro.
Jani Virk (ne)prepričljivo bere svojo prozo. Do dna se prikljanja in mi sploh ni všeč.

Na ulici odmeva tango. Astor Piazzola?
V New Yorku se nekdo vozi s taksijem.
Sočasna časovna bomba.
Razlitje sonca pomeni konec vseh ur sploh.
Razmaz orgazmične energije po stenah in nato oddih.
In nato polarna noč.
V Parizu nekdo stoji na mostu in otipava mimoidoča dekleta.
Jaz sedim tu in opazujem fanta čez cesto, kako igra kitaro in se zvija v ritmu Mehike. Sodobno, sočasno in z absolutno prednostjo.
Kot avtomobili na testiranju varnosti.
Direkt v steno.

In nato zaspim v tvojih čevljih.

Rubikova kocka

Prej, ura je bila nekje 17.30,
sem se igral s pisano zmeša-
no kocko g. Rubika. To je ta-
ka kocka, ki je sestavljena iz
raznih manjših kockic. Lahko
jih vrtiš in se greš miselne n-
apore. Ali pa se predaš in se-
deš v kot svoje sobe in jokaš
, ker se Rubik ni predal in si
ostal pisanih barv. Nato ko-
cko primeš in jo vlečeš v ra-
zlične strani toliko časa, da
se manjše kocke razrahlja-
jo in padejo ven.

In potem jih
daš
kakor ti pač v tistem trenutku paše
in jih lahko daš tako k-
ot so bile kockice na začetku,
vsaka ploskev
ene barve.

O bog, človeka ne moreš tako.
Na žalost so srca vezana na le-
vo stran in morajo pljuča biti
del trupa.
Na žalost.

Gangsta shit

sem hodil po cesti in videl lopato
in sem jo vzel in hodil
in hodil in hodil in hodil
pa sem hodil po cesti še enkrat
in videl lopato
in sem jo vzel in hodil
in hodil in hodil in hodil

pa sem le prišel po cesti že enkrat
in spet videl lopato
in je nisem vzel več

se mi je zdelo, da me zasleduje

gangsta shit

fant, tvoja roka je krava

fant, tvoja roka je zdrava
ne ni
fant, tvoja roka je lepa in cela
ne ni
fant, tvoj oče leži na parah
ne ni
fant, tvoj oče te čaka
ne ni
fant, tvoja roka ga reši
ne ni

moja roka reši le usta
moja usta in vilico
je ja

filozofsko razvrednotenje naravne poraščenosti

(moram se obriti, sekire mi mečlje sonce pred obraz, da je že tvegano nagniti glavo v juho)

veliki turški brk

včeraj je bil tukaj nek mož z dolgimi dolgimi brkci
je rekel, da njegove kocine ne odražajo stališč in mnenj
njegovih bioloških staršev, niti njega samega,
ki si je drznil užaliti svojo konzervativno mater
s svojimi ultrakonzervativnimi dlakicami

je rekel, da je mati jokala, ko je videla,
kako se mu otroci smejejo,
češ turki so na meji domači,
ne pa v zobeh
in mati je jokala, o uboga revica

sonce na vzhodu brusi
bleščečo mesarsko žiletko.

zelenjavni kopački

kopačke nosijo majhni kopači,
ki kopljejo kot krti
v naš vrt in nam izkopljejo
luknjico luknjo
in nam žvižgajo
s kosi repe pod nogami,
češ, imamo nove copatke.

iz repe zraste superg,
kopačk
zelenjavne dobe.

hov hov

na brdu
se srečujejo ravnatelji
politikonerji
vojščaki
otroci
in psi

slednji spijo naglas

Se sploh zavedaš, kaj se dogaja okoli naju? ali Nova Nora v vsak dom (scenarij kratkega filma v povojih)

Napisi (z glasovno interpretacijo):

In vsi ljudje spijo ponoči
in ne čutijo magičnih razodetij,
ki sijejo v meni iz mene.

.

Dan je temačen kot so dnevi pred dežjem. Luči niso prižgane. Dnevna soba poleg kuhinje, v katero ni vrat in se vanjo vidi tudi iz dnevne sobe. V dnevni sobi je v kuhinji najbolj oddaljenem mestu kavč, pred njim klubska mizica, na kateri je na pol polna steklenica neke rjavkaste žgane pijače (whiskey, konjak), na primernem mestu za gledanje s kavča je tudi televizija. V desnem kotu (bližje kuhinji) je klavir/pianino. Oprema je vsakdanja, domača in topla. Moški sedi v fotelju ob klubski mizici, ženska stoji poleg okna in gleda ven. On si v kozarec nalije pijačo, njej ni do pitja.

On (odloži steklenico): Kakor hočeš, meni se bo prav prileglo. Mogoče je bolje, da ne piješ preveč, res. Tebi takoj stopi v glavo, saj vem.

Ona (zmedeno in vidno napeto, prestrašeno jeclja): J..Ja..a. Ja.

On: Ponoči sploh nisem dobro spal, veš. Res, enkrat sem se zbudil in nato nisem mogel več nazaj zaspati. Te nisem hotel buditi, ker si lepa, ko si drugje.

Ona (še vedno zmedeno, redkobesedno): Tudi sama sem zelo slabo spala.

On: No in potem sem razmišljal. Sem se zamislil, da večina ljudi sploh ne ve, kaj se dogaja okoli nas. Se ti zavedaš? Se ti sploh zavedaš, kaj vse se dogaja okoli naju? Počasi srka.

Kako sva srečna, da lahko tukaj sediva in pijeva. Da lahko vsak hip seževa z roko do hladilnika in si privoščiva pivo. Da lahko rečeva: Jedel bi pico in jo dobiva naravnost domov. Da lahko spiva v topli postelji. Da se imava lahko rada svobodno. Da, da, da, da.. ne vem, da imava pravi raj na zemlji. Se sploh zavedaš?

Ona mrmra, zdi se, da pritrdilno.

On: Vsak dan, vedno in povsod umirajo množice nezaželenih, potlačenih in sploh zapostavljenih ljudi. Mislim… Ta trenutek, ko ti to govorim, umirajo zanemarjeni otroci. Sprašujem se, zakaj je temu tako? Doma imava raj, zunaj pa pekel. Ker niso del kapitalističnega načrta? Ker smo vsi le del nekih neoliberalističnih reform, ki jih vlečejo neki bajsiji, ki hočejo še večji raj? Se sploh zavedaš, kaj vse se dogaja tam zunaj?

Ona nejasno izreče stavek, a ga vmes prekine: Ampak zunaj je mogoče tudi -. Ah, nič.

On: Ne vem, zakaj se ne zadovoljimo z osnovnimi potrebami po toplini, pripadnosti in varnosti. Telesne potrebe imamo tako ali tako, vsaj mi ljudje iz nebes, zadovoljene. Vedno se najde nek tič in hoče svoji gruči dokazati premoč. Mislim, to tako res ne more iti. (premor) Kot del zahodnjaške populacije se počutim odgovornega za trpljenje teh malih. (premor)

(Prepričan, da ga posluša, nadaljuje s svojo razpravo.) Veš, leta štiriindevetdeset so se v Mehiki Indijanci kar uprli svoji vladi. Se sprašuješ zakaj? Hoteli so jim vsiliti en sporazumček o prosti trgovini, s katerim bi si bajsiji kupili nove cigare, majhni bi pa obupano izpadli. NAFTA sicer po imenu. North America Free Trade Agreement. In so Indijanci se združili v Chiapasu na jugu Mehike, si nadeli ime po radikalnemu voditelju revolucije v Mehiki Emilianu Zapati in ustanovili svoje avtonomne cone. (premor) Se sploh zavedaš, da ni povsod tak raj?

Ona še vedno le polzavedno gleda skozi okno in mrmra.

On (predavateljsko): Upam, da ne boš zaspala. Sicer je to znak, da ti ne povzročam stresa, če lahko kar zaspiš ob mojem govoru, se mi pa ne zdi ravno primerno glede na to, o čem ti govorim. Če sem ti nezanimiv, lahko rečeš in bom govoril s sabo. Mislim, tvoja stvar.

Ona (medlo): Ne, ne…V redu je.

On: Dobro. Teli zapatisti so res mojstri. V Mehiki se v svojih conah že od leta štiriindevetdeset zoperstavljajo. In sploh je mnogo stvari narobe. Zakaj? Zaradi, to ime mi je pa res všeč, arhitektov moči, ki so nagnjeni proti temu. Samo zato. Res. In zato ljudje stradajo in jih silijo v neko lažno demokracijo in globalizacijo lakote. Samo zato, da bo arhitekt rešil svoj dom iz plamenov. Si vsaj mislim. (premor) (prime kozarček) Bi vseeno kaj spila?

Ona: Ne, v redu je. Hvala.

On (avtomatično): Je slučajno kaj narobe?

Ona (še vedno obrnjena navzven): Ne, ne.

On (še vedno zamaknjen v svoj govor): Ampak res se ne zavedaš, kakšen raj imava. Se sploh zavedaš, kaj je vse tam zunaj?

Ona zamrmra (zdi se, da pritrdilno). Nato se, vedno obrnjena navzven, sprehodi do klavirja. On ta čas začne brati časopis, ki je bil pod mizico na polici. Ona se počasi pripravi in začne igrati nekaj liričnega (npr. Chopinov Nokturno op. 9 št. 2).

Med igranjem on vskoči s svojim komentarjem.

On: Se sploh zavedaš, da je inflacija zopet narasla za 2 odstotka? Tukaj piše, da lahko to povzroči zastanek domačega gospodarstva in nezmožnost konkuriranja drugim trgom! Se sploh zavedaš?!

Ona se med igranjem zmede, priteče ji solza, a nadaljuje z igranjem. On ničesar ne opazi in zatopljeno prebira dalje. Ko ona konča z igranjem, stopi v kuhinjo, se usede za mizo in začne pisati pismo. On to opazi, vendar se ne zgane (iz kadra vidimo, da pogleduje proti njej).

Ona (piše): Samo preberi, kaj ti bom napisala. To bo obračun, dragi.

Sprašujem te, katera kriza je silnejša – tista tam zunaj ali ta med nama?

Ko sem bila še doma pri očetu, mi je pripovedoval o vseh svojih nazorih in tako sem se jih sama navzela; in če sem bila drugačnih misli, sem jih prikrivala, ker bi mu to ne bilo ljubo. Imenoval me je svojo punčko in se igral z mano, kakor sem se jaz igrala s svojimi. In potlej sem prišla v hišo lutk k tebi …

Poskrbeti moram, da se bom sama vzgojila. In pri tem mi ti žal ne boš mogel pomagati. Morala se bom sama potruditi. Zato zdaj odhajam od tebe.

Poleg tvojega razpredanja o svetovnih krizah imam tudi še druge, ravno tako svete dolžnosti. Dolžnosti do sebe. Zato zdaj odhajam do sebe.

Ona (vstane in se obleče v plašč in prime kovček, v skorajšnjem joku): Odhajam.

On: Kam pa s kovčkom?

Ona: Odhajam.

On: Tak povej mi, kaj je narobe?

Ona: Ne verjamem več v nič kaj tako čudovitega… Da bi se moglo najino skupno življenje spremeniti v zakon. Zbogom.

On (ne prav razburjeno): Nora! Nora! (vstane in se ozre) Prazno. Ni je več.

Popije svojo pijačo na eks. Pogleda na svojo ročno uro, se zgrozi, češ koliko je že ura. Uleže se in zaspi. Sliši se, kako spodaj zabobne vrata, ko se zaloputnejo.

Napisi:

Evakuacija duha. Anomalija psihologije.

- Srečko Kosovel

__________________________________________________________________________

Hvala Kosovelu in Ibsenu za pomoč za medbesedilno naslanjanje.

vojaška nabodalca ali jna remains unhurt

svoje majhne vojaške gatke
bom zabasal še dlje v kot
svoje temačne omare
in čakal, da pride kak
fič fičfirič fičfičfirifič
in mi reče,
da moram v vojsko,
ker je beethoven razbil svoj kras
in je treba bum bum šaka šaka bum bum
.
jaz pa bom raje prižgal radio,
šel z roko skozi lase
in skakal po petah.

Se sploh zavedaš?

(delovni osnutek scenarija za kratki film)

Sinopsis: Najprej smo soočeni z odlomkom iz Kosovelove pesmi Evakuacija duha.

Vse se dogaja v dnevni sobi. Moški sedi v fotelju ob klubski mizici, njegova ljubimka/žena stoji ob oknu in gleda ven. V kozarec si nalije pijačo (sličen konjaku), njej ni do tega. Začne ji razlagati, kakšen je svet okoli njiju in kako je zaslepljena in sploh ne ve, kaj se dogaja okoli njiju. Navaja ji razna dejstva o neoliberalizmu, zapatistih in stopnjah revščine. Ona je praktično brez besed. Po sobi se le turobno premika, vedno je z obrazom vedno obrnjena navzven. Ko mož konča z govorom, le malenkost posumi, da bi bilo lahko kaj narobe z njo. Ona polglasno zatrdi, da je z njo vse v redu. S tem je pomirjen. Začne prebirati časopis in jo seznanja z raznimi (njemu zanimivimi) dejstvi. Ona se ta čas premakne do klavirja in začne igrati nekaj čustvenega (npr. Chopinov Nokturno op.9 št. 2 v Es duru). On še vedno bere in ji včasih kljub igranju predstavi svoje poglede na trenutne svetovne in domače krize. Ko konča z igranjem, je ona tik pred jokom. Odide v jedilnico in začne pisati pismo. Med pisanjem slišimo besedilo pisma v njenih mislih. Sprašuje ga, če sploh ve, kaj se dogaja med njima in ga seznani z odhodom; naslanja se na dialoge iz Ibsnove Nore. On si še dolije pijače v izpraznjen kozarec. Že malenkost opijanjen se niti ne zgane, ko piše pismo, le opreza za dogajanjem. Ona se obleče, ponovi zadnjo repliko Nore iz Ibsnove Hiše lutk in odide s kovčkom (obleka in kovček sta bila pripravljena v kuhinji).

On popije svojo pijačo na eks, se zgrozi, koliko je ura, si pokrije obraz z rokami, se sleče, uleže in zaspi. Sliši se samo še, kako se zaloputnejo vrata.

Na koncu se prikažeta še zadnji dve vrstici Kosovelove pesmi (Evakuacija duha./Anomalija psihologije.).

Adiktat

ali
tatkida
diktat a
kitad ta
ali
moj kuža sploh ni diktator,
je pa zasvojen

nebroj briketkov

dosti briketkov za nekaj časa.

nebroj bilo je majhnih
zajčkov, ki so se
na avtobusih in avtošolah
in avtoindustriji in avtoerotiki
inverzno sprehajali,
da bi prehiteli tirnice.

ukalupljena sva čakala,
da pride zajček do naju,
a sva dohitela le mačko.

dosti in dovolj briketkov za vekomaj amen.

Vrč, vedro in keramični set

(Tih glas v ozadju izpred nekaj ur, mogoče pravkar. Čas v temi vedno teče po svoje in le približno.)

Celo noč bo deževalo. Da ne boste zapadli v depresijo, vam bomo vse tja do šeste ure zjutraj predvajali prijetne boogie melodije. Vse se bo skladalo. Naša ekipa se za zdaj od vas poslavlja. Lahko noč in srečno!

Z nogavico sem božal po laminatu, ležeč v nekem čudnem, a mirnem položaju. Drugo nogo sem imel na kavču, z desno roko pa sem podrsaval po tleh in si risal jablane, palme in podobno drevesje. Pozno je bilo. Če sem zaprl oči, sem videl rumenkaste izginjajoče lise. Na okna so se prijemale prve kaplje; če ne bi bil sam, bi me misel na Titanik zagotovo predramila iz vsakega spanca.

V ozadju je ležerno in milo igral klavir s trobento. Vse se je skladalo in sploh ne vem, kaj točno sem sanjal. Spomnim se le, da sem kot Ikarus vzletel iz morja v nebo in nato pri neki višini nezaustavljivo začel padati. Vsaj trikrat. Ne vem. Skušal sem zaspati nazaj. Tako ali tako sem še na pol spal, pokrit le s simbolično odejo. Postelja je bila prazna in je čakala nanjo, zato sem raje ležal kar tam. Ponoči me nikoli ne moti, če sem sam. Tudi ko sem poleg nje, imam nočne blodnje pri živem telesu in se sploh ne zavedam ne kdo sem, ne kje sem, ne kam grem. Vse to kar steče mimo mene. Prepričan sem, da je skozme stekel hud in kritičen monolog o pomenu zbujanja v noči. Včasih si celo začnem recitirati fragmentarne delce Hamletovega monologa. Vmes se ustavim in zaspim. Podobno tudi ne opazim, da se je glasba ustavila, če jo poslušam le polzavestno.

Biti, ne biti,

to je zdaj vprašanje.

Je li bolj plemenito

iti nad morje zla

z orožjem

in ga zatreti z odporom?

O Ofelija, Feliks si,

ki vzleta iz pepela

in jaz sem angel varuh,

bodi vedno ti z menoj,

stoj mi noč in dan,

vsak dan majmune.

So trli kaktuse kar žive

in nikjer ni detektivskih klobukov.

Zanašalo me je že. Ellington je počasi igral melodije prejšnjega stoletja, ko sem se utapljal v vedno večjo zablodo, ki se najbolj poslabša zjutraj, ko postane svet večna in oprijemljiva celota. Majku, ej.

Zbudil sem se še večkrat. Mislim sem, da mi bo mehur kar razneslo. Zato sem šel na stranišče. Vmes sem pomislil, da grem na stran; na stran išče, povejte mu, kje ga najde.

Luč me je zbodla v oko kot strel iz revolverja v gangsterskem pokolu. Popolnoma nepričakovano in obredno. Za hip sem ugledal sveto Marijo, kako me rojeva. Nato sem se privadil na svetlobo in opravil.

V kuhinji sem nato moral popiti kozarec vode, da sem prišel k sebi.

Šele takrat sem se zavedel, da je v prostoru že ves čas nekaj čudnega. Vsaj odkar sem vstopil.

Na mizi je bil orientalski vrč, napolnjen z vodo, poleg njega pa prijetno obarvano vedro. Brez sledu o kakšni hrani ali vsiljivcih. Nimam pojma, kdo bi mi nosil to v stanovanje. Niti ne verjamem, da bi ona hodila sem. Bi mi jasno povedala prej, itak bo še nekaj časa tam. Nekje na jugu Italije.

Začuda me stvar sploh ni preveč presenetila, ker se mi je zdelo vse skupaj zelo skladno in povsem prijetno. Lep vrč in vedro, kaj naj naredim sredi noči.

Šel sem do hladilnika, spil kozarec mleka in spal naprej.

Zbudil sem se naspan in sonce je že sijalo. Zdelo se mi je, da slišim glas svoje stare mame, ki se sprehaja okoli mene. Včasih slišim stvari, ki jih ni. Predvsem zjutraj in sredi noči. Nekaj časa sem še ležal in se prepuščal polsnu, Hamletu in sobotnemu izležavanju. Ah, poročila so bila. Stara mama električne dobe. Radio sem ponoči pozabil izklopiti. Pretegnil sem si ude, popokal vse kosti, ki sem jih čutil, in se počasi odvalil v kuhinjo.

Spet sem zagledal vrč in vedro, ju premaknil na rob mize in si pripravil zajtrk. Rock'n'roll jajčka, kot sem jih klical. Jajce razžvrkljaš, dodaš drobtine in nariban sir, si v predvajalnik daš zgodnje zvoke rock'n'rolla in v ritmu pripravljaš, da tudi jajček poplesava v ponvi. One o' clock, two o' clock, three o'clock, egg. Four o'clock, five o'clock, six o'clock. Egg, egg, egg. Vedno znova se moram nasmehniti, dasiravno so me znanci zaradi tega (poleg drugega) vednooznačevali za nekakšnega čudaka. Jaz pa sem užival, ko sem svojo pastirsko dušo spuščal na rodeo.

V miru sem prebavil zadevo in se šele ob kavi zavedel, da sta na mizi še vedno vrč in vedro. Brez blage veze, kdo bi ju lahko prinesel. Starša zagotovo ne, ker nimata ključev, draga pa tudi ne, ker je že kar nekaj časa ni bilo v bližini. Prijatelji nikoli ne pridejo sami. Edino ona ima ključ poleg mene… Odločil sem se, da jo pokličem.

Njen glas je puščal sledi dežja, na katerega je bila nora in v katerem je takrat božala mojega psička. Ker je bila premočena, sem jo povabil v stanovanje, da bi se osušila. Lepa je bila, ko se je igrala z njim. Rekla je, naj ne bom cucek in naj pridem raje ven, saj je vendar poletje in gre le za osvežitev. Še danes ne vem, kaj mi je bilo, vendar sem le v spodnji majici in trenirki takoj stekel na cesto na dež. Predlagala je, da gremo na sprehod. Jaz in ona, da o psu niti ne govorimo. Takrat se je začelo. Že takrat z odklenjenim stanovanjem (v šoku sem ga pozabil zakleniti) in vodo do gat. Vedno se nasmehnem, ko jo slišim, da ima deževen glas.

- Živjo, draga.
- Ojlaaa! Sem ravno razmišljala o nama. Kako sva šla v indijsko restavracijo in naju je natakar kar po indijsko ogovoril.

Nasmehnila se je.
- Lepo je bilo, res.
- Je kaj narobe? Tak glas imaš.
- Ne, ne, saj ni nič. Ravno sem se zbudil pa sem pomislil nate in sem te moral čimprej poklicati, če si še živa ali samo še živiš.
- Živa, živa. Ravno včeraj smo našli presunljiv set posode, ki očitno izgleda etruščanski. Kar je najbolj presunljivo je to, da lahko na podlagi tega odkritja z veliko verjetnostjo govorimo o tem, da so Rimljani preprodajali tudi ostanke staroselcev. Drugače tak set posode tukaj ne bi imel kaj iskati. Še kar zanimivo, čeprav je moje delo zgolj, da pomagam pri izkopih, ne da postavljam teorije.
- Zanimivo, zanimivo… Razmišljal sem, da bi prišel kar v petek že k tebi, veš. Bi bilo vse lažje.
- V petek? To bi bilo lepo, čeprav nočem, da je kaj narobe. Čutim, da te nekaj tare.
- Ah, nič takega ni.
- Saj ne bom več dolgo tukaj. Sem ugotovila, da ne morem tako živeti. Te tudi sama preveč pogrešam, čeprav delam stvari, ki mi razburjajo duha. In še ta set… Ampak saj lahko greva skupaj kam, kjer imajo še veliko druge posode, ne?
- Jasno, vedno greva lahko drugam. Škoda, da tokrat nisem mogel s tabo. Lahko bi zares šla na Kitajsko. Tam znajo biti pod zemljo skriti še celi skladi raznih posod.
- Huuu, Kitajska se sliši obetavno. Keramika in to.
- Pravzaprav sem te ravno v zvezi s keramiko klical. Mislim, nisem vedel, da ste našli etruščanski set, ampak na mizi v kuhinji so se začeli pojavljati razni predmeti. Ne vem, zaenkrat je tukaj nek orientalski vrč, napolnjen z vodo in barvito vedro.
- Kaj?
- Mislim, resno.
- Kdo ti je pa to prinesel? Ne razumem povsem poante?!
- Ne vem. Včeraj, ko sem prišel popoldne domov, sem na mizi nekaj opazil, a sem bil prepričan, da sem le malo slabo videl. Nato sem zadevo opazil še ponoči, ko sem šel lulat. Šele zdaj zjutraj sem se popolnoma zavedel, da je stvar kar sama prilezla v stanovanje ali smo imeli pa nepovabljene goste.
- Hmm… Lej, ne vem, kaj lahko narediš. A si pogledal vrata, če imajo sledi vdora?
- Ma ne, ne. Vse je nedotaknjeno. Niti ne vem, zakaj bi kdo vdrl, da bi nama dal vrč z vodo in vedro.
- Jaz tudi ne. Tako kot ne vem, zakaj bi kdo posilil petletnico… Pa si pogledal, če je zraven kakšno sporočilo, kakšen znak? Ali kaj piše na posodi?
- Opazil nisem ničesar. Mislim, ne vem, nič v oči butajočega. Upal sem, da si mi ti poslala to po kakšni čudni poti, kar bi me sicer zelo presenetilo. Ni v tvojem stilu.
- Ne, jaz nimam tukaj nič zraven, razen to, da sem zaskrbljena in da bi najraje pridirjala domov. Mogoče bi bilo najbolje, če bi pregledal stvar, če nosi kakšno sporočilo. Boš klical policijo?
- Namena nisem imel, ker ni nič narobe razen tega, da je stvar kar sama prišla v stanovanje. Nepovabljene kukavice.
- Prav kukavice, ti povem. Če ne, pa spravi zadevo v klet in bova potem, ko pridem, skupaj pregledala. Ampak prosim, zamenjaj si ključavnico in mi prinesi potem v petek nov ključ.
- Saj bom, saj bom.
- Ne, takoj zdaj boš. Ker meni bo smrtonosno, če se ti karkoli zgodi. Če kdorkoli pride. Prosim, zavedaj se, da si lahko v nevarnosti.
- Mja… Saj bom zamenjal ključavnico. Mene niti ni strah, ampak se mi vse skupaj zdi zelo čudno. Zato tudi pridem že v petek.

- Te razumem…

V podobnem tonu sva nadaljevala najin pogovor in ga nadaljevala z nama, službo in nekimi novimi knjigami. Vmes sva se vsaj trikrat vrnila k vrču in vedru, nato pa sva se poslovila.
Na koncu je rekla ADIJO in hkrati oponašala melodijo Summertime. Njen deževni glas se je vmes malce posušil, vendar je vseeno zame ohranila svežino. Podobno kot dotik roke se me tudi dotik glasu zelo dotakne. To potrebujem prav tako kot potrebujem hrano in potrebujem telesno naslado in potrebujem izločala.

Razmišljal sem, kaj počne. Kasneje sem pomislil, da bo tudi danes po radiu ponoči verjetno boogie.

Vrča in vedra nisem nesel v klet. Razmišljal sem, da bi se igral (tako ali tako sem bil sam) in prelil vodo iz vrča v vedro. Rock'n'roll dušica. Stvar sem moral nemudoma preveriti. V hipu sekunde se mi je zdelo, da je to cilj vsega skupaj.

Jasno, vse se je prekrivalo. Cilj je bil, da sem vodo prelil iz vrča v vedro. Boogie je bil zgolj odlična glasba za vse skupaj, draga pa samo usmerjevalnik dogodkov v tej zgodbi. Vedel sem, da sem zdaj dosegel cilj in pomislil sem, da si lahko zvečer v vedru s to podarjeno vodo namakam noge.

Bil sem srečen, ko sem zaplesal preko stropa v nebo. Naslednji dan sem dobil še keramično žlico, nato še nož.

Vse se je skladalo.

briketki

okej, saj se ni potrebno naprezati pred menoj,
okej, saj lahko priznaš, da ne moreš več,
ker si slabega srca in majhne potence,
saj vsi vemo,
ooo, vemo, vemo, vemo.

moj kuža na primer redno kašlja
ali pa pride v spovednico in ne ve,
kaj bi povedal,
ker ima vse razčiščeno.

spovednica za kužke
je podobna briketom.

raje bi kuhano meso.

okej, saj lahko priznaš, da ne moreš več.

po boge

po gobe po gobe
le pojdi,
o franci,
po gobe po gobe

f. je vstal in se premaknil v drugi kot svoje sobe,
med pajčevino in svilnate lase izpred meseca dni.

po gobe go pobe
pe lojdi
fro anci
bo gope po boge

f. je vstal in se prelevil v zgornji del svoje duše,
med pajčevino in svilnate tabernaklje izpred časa,
izpred tistih dni.

o božji mi.

pisbice

piki racman
piše risbice
ker ne ve
da se jih riše
pisbice

piss on you

eRekcija

eLekcija je eRekcija za mejhne
mejhne pod palcem
okrog pasu in
okrog pod palcem
in pod pasu in
ko se vozim po cesti
vozim več kot petdeset
tudpomestu

eLekcija

a pol to velja,
da gremo dirkat
s koleni ob kamne,
jokat pod bogomilin plašč
se slikat z mokrimi obrazi

a pol to velja

(nimam pojma, koga bi volil)

ajLauju

dej mu reč živjo,
je rekel, da hoče, da plideš ti tud,
je rekel, da se zmenva, kaj bo
pa kje

ja pa kje

(ldeče oči so lepše kot rdeče)

faustovska

faking faustovska
panorama

vlada veliki
luciferčič

opij za ljudstvo,
opij za ljudstvo!

faking faustovska
panorama

mater o mater
o žlikrof o žlikrof

ako pade mi prstan
iz roke je padel

faking faustovska
panorama

o žlikrof o žlikrof
iz roke je padel

kompeticija, brate,
kompeticija, jebem ti svate

ličinke za lase
več glav več ve

cel svet z ličinkami
v laseh, kot rožice

san francisco za
vsako džunglo

in zmagaš zmaga zmago
jelinčič

faking faustovska
realnost

Memo for Today

NE me SIllT

Ne me silt nej bom prasica,
nej bom tujec ______pe-fuj!
hotentot-poglavar
in ti vračam udarce
n i m a m _č e s a_ b r a n t
lastnine nimam
če če

(auteur: Katja Plut vos a frend of majn, parafrazirano po Fake Orchestra)♥

odda triokim, večokim in dvanajsterniku

kopači so dirkali po pisti,

torte so se spreminjale v čezoceanke,

češnje na njih v bucike.

rekla si: pipi,

pipi,

hej pipi, pi pip

pi pipi

bucike sva pojedla,

se zapeljala do nevi jorka

in si skopala grob.

odmevalo je: ipi,

ipi,

ej ipi, i ip

i ipi

Zar me netko zvao?

Megla se že nekaj časa nabira,
luči v bloku poleg nas brkljajo.
Slišim, kako se utaplja nek glas
v razmočeni mešanici olja in kisline.

Ubil ga je. Nekdo ga je ubil.
Sin je bil še mladoleten.
Postavili so kip. Držali so se za roke,
nekdo je igral na trobento.

Kaže, da se bo okrepila koalicija.
Kaže, da bo moja noga zopet zadišala.
Kaže, da bom kip.

Moja noga bo noga Buldožerjev.

Ubil ga je. Nekdo ga je ubil.
V moji postelji bom spal,
vse bo mirno kot nikoli.

JEBEŠ MENE

Naj igrajo mandoline

Včasih se mi zdi, da bi morala Šeherezada na koncu narediti samomor. Zmagala je, doživela ogromen uspeh, prepričala takega slona, da je ni ubil po tisoč in eni noči zgodb in potem se je prepustila. Ko je izvedela, da je oproščena smrti, bi morala narediti konec. Sreča, ki sega v nebo, se mora nadaljevati v neskončnost.
Tudi sama se še nikoli nisem dalj časa tako dobro počutila. V življenju mi gre trenutno tako dobro, da le stežka pomislim, da ne bo vedno tako. Še huje se zdi, da bi se na to navadila in bi izgubilo čar. Tako srečna sem, da sem se odločila. In odločila sem se, da ti vse povem. Vse. Da boš vedel, kje sem.
Želim si, da bi ta trenutek večno trajal. Nekako tako kot med ljubljenjem. Želim si, da bi sekunda pred orgazmom postala večnost. Eros-thanatos, ni boljšega načina za pohod v kraljestvo senc. Spojena s tabo v vesolje. Mogoče sem patetična, vem, da to ni mogoče. Da boš pri osemdesetih verjetno zelo opešan in ne bova imela interesa za take igrice.
Pravzaprav je v tem svetu nekaj močno narobe. Moraš propadati, moraš, to od tebe zahteva družba. Ne smeš se skriti v klet in čakati, da mine vojna. Ne moreš biti v Podzemlju. To je vse nepošteno.
Aja, strune za mandolino sem kupila spotoma. Se mi zdi, da so te že zamazane in da so izgubile zven. Hočem, da bo vse popolno.
Tako lepo te je poslušati, ko igraš. Spominjaš me na mojega deda. Njegova mandolina je bila tako veličastna, dvesto let star model, ki ga je njegov praded prinesel iz Grčije. Nikoli je nisem videla, saj jo je njegov brat že zdavnaj razbil. Ko sem te videla, kako si igral, pa čeprav neke irske melodije in ne moje dalmatinske viže, sem vedela, da med nama nekaj deluje. In zdaj mi je pretirano lepo. Vsa čast dedu predniku.
Verjamem, da se tudi lipov cvet spogledljivo obrača proti svojemu predniku drevesu. Vedno sem verjela, da drevesa prav tako kot živali (kaj pa smo mi drugega?) čutijo. Mogoče ne na isti stopnji kot mi, vendar zagotovo čutijo. Nekakšno arhetipsko čutenje. Jung trdi, da se je naša psiha razvijala v stopnjah, podobno kot telo v evoluciji. Najprej so bili nerazviti organizmi, nato so se iz njih razvijali vedno bolj sposobni in napredni organizmi in tako smo proti koncu razvoja nastali tudi tu mi. Ostale so nam določene lastnosti iz zgodovine razvoja. Na primer oblika glave, ki kljub vsemu ni tako drugačna od ovčje ali pa rožinega cveta. Tako naj bi nam ostale stvari naših daljnih prednikov tudi v psihi. Kolektivno nezavedno, če se učeno izrazim. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se mi v sanjah razodel Perun ali pa ne vem, dedkova mandolina oblečena v Supermanov plašč. In ko sem te videla, sem vedela. Nezavedno, iz pradeda..
Nobenih skrbi ne bom povzročala. Vse sem premislila. Naročila sem trideset litrov vina, da bo zabava tekla kot se gre. Naročila sem catering. Del prihrankov sem pustila še za druge stroške, ki bodo mogoče nastali ob zabavi. Res si želim, da bi bili vsi zadovoljni. Zase vem, da bom. Na vabila vsem dvajsetim najdražjim sem si dala narisati pozlačeno inicialko. Vem, luksuz, vendar živim iz zgodovine, iz nje črpam in zanjo sem pripravljena odšteti tudi nekaj denarja. Že sedaj se veselim. Hočem, da vsi čutijo mojo energijo.
Na vrhu sem, vem, vse je kot se šika, in umaknila se bom. Odločila sem se.
In nisem propadla, ne bom se ubila, ne bom stekla v smrt.
Vem, da vsaj rastline to razumejo.
Po zabavi bom odšla zares. Ne vem, kam. Pomagal mi boš.
Veje smreke pred oknom se spogledljivo muzajo. Očitno razumejo, da radio igra trapasto Saško. Naj igrajo, igrajo mandoline.

__________________
^{Op.: S pismom jo je njen mož našel v zamrzovalni skrinji.}

Ne vem, če je kdo potegnil vodo

Nekaj je bilo v zraku. Čakal sem, da se začne naliv. Čakanje, podobno tistemu, ko čakaš, da se napolni kotliček pri stranišču, da boš končno še enkrat potegnil vodo.

Pravzaprav nisem počel nič posebnega. Prekladal sem se naokrog po stanovanju, ko me je kar naenkrat ogovorila.

»Pridi. Morava se pogovoriti,« je rekla.

»Kaj pa je?« sem jo nič hudega sluteč vprašal.

»Nič posebnega. Saj vse že veš. Stanovanje je majhno, dete pa raste,« je navrgla.

»Razumem. O čem se morava pogovoriti?« še vedno nisem razumel vsega skupaj.

»O sili razmer. En izmed naju se mora posloviti,« povsem spontano, prav prijateljsko.

»Ali prav razumem?« sem zmedeno pogledal.

»Ja, za zmeraj. V večni krog,« se je nasmehnila.

»Na mrtvih raste novo? Kot gnoj, ki pognoji rastline?« sem skušal nadaljevati njen nasmešek.

»No, ničesar nisem rekla o smrti. Nočem, da naju zanese v patetiko. Prostorska stiska pač. Imaš kakšno drugo idejo?« se je povsem zresnila. In moral sem biti tudi sam resen.

»Nimam.«

Zdelo se mi je povsem razumljivo. Otrok v njej je rastel, najin življenjski prostor pa se je vedno bolj krčil. V tem nisem videl ničesar čudnega.

»Se bom torej umaknil,« sem le s kančkom nezadovoljstva rekel.

Nekaj časa sva bila tiho. Le gledala sva se v oči. Nekakšna spontana energija je delovala med nama, ni se zdelo, da se poslavljava.

»Ne vem, kako bom živel brez tebe. Vedno sem si želel hčerko.«

»Saj jo boš imel, vendar nočem, da se preveč naveže nate. Če želiš, ti lahko kako pomagam, da ti bo lažje,« je rekla pomirjujoče in nadaljevala filozofsko: »Si kdaj predstavljaš, kako bi bilo, če bi kar naenkrat padla zavesa in bi bila noč in nobenega zvoka. Vse bi bilo mirno in temno. Niti srce ti ne bi biló. Si kdaj pomislil na to?«

Vsemirje. Seveda. Kot otrok sem strašno rad prebiral knjige o astronavtih. Kako živo sem si predstavljal, kako izgleda nek moj dvojnik tam nekje v daljavi in me sploh ne vidi, ker sem zanj mnogo manjši kot najmanjša pikica, ki jo lahko vidim.

»Mislim, da to vsak dan doživim, ko zaprem oči,« sem skulirano dodal.

»Kaj pa če bi se odločil, da bi umrl? Si kdaj razmišljal o samomoru? Menda je vsak četrti vsaj enkrat v življenju resno pomislil na samomor.«

»Ne, samomora nočem. Se mi zdi, da bi potem onansko poveličeval svojo moč. Prava avtoerotika. Tega vsekakor nočem,« sem jasno izrazil svoje stališče. Pa saj ga je itak poznala.

»Nisem mislila tako,« se je užaljeno sprehodila s pogledom po stropu.

»Ne?«

»Prej si rekel, da ne bi mogel živeti brez naju.«

»Res ne bi mogel,« sem priznal dejstvo.

»To stanovanje pa je vedno manjše, vedno bolj tesno. Za tri vsekakor pretesno. Lahko bi ti pomagala,« se je nesebično ponudila.

»S čim?«

»Lahko bi ti pomagala, da bi lažje umrl. Lahko bi te pospremila v klet življenja.«

»Ampak-« Nisem hotel umreti.

»Nato bi te položila v peč, zimi primerno, in spravila tvoj pepel v vazo. Nihče ne bi posumil. Prijavila bi te kot pogrešanega in vsi bi mislili, da si ubežal pod težo očetovstva. Nič takega za današnji svet.«

Res se mi ni zdelo v tem nič čudnega in smrt se mi ni zdela nič kaj žaljiva. Le ena izmed poti, ki sem jo izbral.

»Prav. Kdaj pa?« sem skoraj pomirjeno dejal.

»Po moje najbolje, da čimprej. Tam sem ti že pripravila dovoljšno dozo tablet. So take, da ne boš bruhal in te ne bo nič bolelo. Le prijetna omotica te bo objela čez nekaj minut,« se je izdala, da je na to nekako računala. Mogoče je bila zato tudi sama pomirjena, sam vem, da me ni prav nič več motilo.

»Prav.«

»Saj te bom držala za roko,« me je skušala še bolj umiriti.

»Se lahko še zadnjič usedem na školjko? Da se dostojno poslovim, brez sranja,« sem skušal biti na silo humoren. V resnici sem bil na stranišče zelo navezan. Tam sem bil vedno sam in vedno po(l)poln.

»Naj bo. A pohiti, kmalu boš sanjal.«

»Odhajam,« sem še rekel in odšel..

Vse skupaj se je zdelo do roba spontano in pravično. Ničesar več nisem upal reči, le še pobožal sem steno na stranišču in se prepustil padcu v omotico. Res ne vem, če je kdo potegnil vodo. ©B.T.