Včasih se mi zdi, da bi morala Šeherezada na koncu narediti samomor. Zmagala je, doživela ogromen uspeh, prepričala takega slona, da je ni ubil po tisoč in eni noči zgodb in potem se je prepustila. Ko je izvedela, da je oproščena smrti, bi morala narediti konec. Sreča, ki sega v nebo, se mora nadaljevati v neskončnost.
Tudi sama se še nikoli nisem dalj časa tako dobro počutila. V življenju mi gre trenutno tako dobro, da le stežka pomislim, da ne bo vedno tako. Še huje se zdi, da bi se na to navadila in bi izgubilo čar. Tako srečna sem, da sem se odločila. In odločila sem se, da ti vse povem. Vse. Da boš vedel, kje sem.
Želim si, da bi ta trenutek večno trajal. Nekako tako kot med ljubljenjem. Želim si, da bi sekunda pred orgazmom postala večnost. Eros-thanatos, ni boljšega načina za pohod v kraljestvo senc. Spojena s tabo v vesolje. Mogoče sem patetična, vem, da to ni mogoče. Da boš pri osemdesetih verjetno zelo opešan in ne bova imela interesa za take igrice.
Pravzaprav je v tem svetu nekaj močno narobe. Moraš propadati, moraš, to od tebe zahteva družba. Ne smeš se skriti v klet in čakati, da mine vojna. Ne moreš biti v Podzemlju. To je vse nepošteno.
Aja, strune za mandolino sem kupila spotoma. Se mi zdi, da so te že zamazane in da so izgubile zven. Hočem, da bo vse popolno.
Tako lepo te je poslušati, ko igraš. Spominjaš me na mojega deda. Njegova mandolina je bila tako veličastna, dvesto let star model, ki ga je njegov praded prinesel iz Grčije. Nikoli je nisem videla, saj jo je njegov brat že zdavnaj razbil. Ko sem te videla, kako si igral, pa čeprav neke irske melodije in ne moje dalmatinske viže, sem vedela, da med nama nekaj deluje. In zdaj mi je pretirano lepo. Vsa čast dedu predniku.
Verjamem, da se tudi lipov cvet spogledljivo obrača proti svojemu predniku drevesu. Vedno sem verjela, da drevesa prav tako kot živali (kaj pa smo mi drugega?) čutijo. Mogoče ne na isti stopnji kot mi, vendar zagotovo čutijo. Nekakšno arhetipsko čutenje. Jung trdi, da se je naša psiha razvijala v stopnjah, podobno kot telo v evoluciji. Najprej so bili nerazviti organizmi, nato so se iz njih razvijali vedno bolj sposobni in napredni organizmi in tako smo proti koncu razvoja nastali tudi tu mi. Ostale so nam določene lastnosti iz zgodovine razvoja. Na primer oblika glave, ki kljub vsemu ni tako drugačna od ovčje ali pa rožinega cveta. Tako naj bi nam ostale stvari naših daljnih prednikov tudi v psihi. Kolektivno nezavedno, če se učeno izrazim. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se mi v sanjah razodel Perun ali pa ne vem, dedkova mandolina oblečena v Supermanov plašč. In ko sem te videla, sem vedela. Nezavedno, iz pradeda..
Nobenih skrbi ne bom povzročala. Vse sem premislila. Naročila sem trideset litrov vina, da bo zabava tekla kot se gre. Naročila sem catering. Del prihrankov sem pustila še za druge stroške, ki bodo mogoče nastali ob zabavi. Res si želim, da bi bili vsi zadovoljni. Zase vem, da bom. Na vabila vsem dvajsetim najdražjim sem si dala narisati pozlačeno inicialko. Vem, luksuz, vendar živim iz zgodovine, iz nje črpam in zanjo sem pripravljena odšteti tudi nekaj denarja. Že sedaj se veselim. Hočem, da vsi čutijo mojo energijo.
Na vrhu sem, vem, vse je kot se šika, in umaknila se bom. Odločila sem se.
In nisem propadla, ne bom se ubila, ne bom stekla v smrt.
Vem, da vsaj rastline to razumejo.
Po zabavi bom odšla zares. Ne vem, kam. Pomagal mi boš.
Veje smreke pred oknom se spogledljivo muzajo. Očitno razumejo, da radio igra trapasto Saško. Naj igrajo, igrajo mandoline.
__________________
Op.: S pismom jo je njen mož našel v zamrzovalni skrinji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar