moj jaz v zahmašnih oblekah
na cesti
I.
Takrat se mi je to zgodilo večkrat.
Fotelj v dnevni sobi se je zdel na prvi pogled povsem povprečen, star. Vedno smo sedeli zgrnjeni okrog klubske mizice, na kateri je vedno ležal časopis prejšnega dne. Ker ni bilo dovolj prostora za vse, so nekateri posedali celo na tleh kot kakšni fosilni ostanki prejšnih stoletij. Poslušati sem moral afriške ritme na bobnih, flavte, prižiganje vžigalic, dihanje, lulanje sosedov v stanovanju nad mano, oznanila, razprave o teoriji množic ter razgibavanje mišic ob diskusiji o arhitekturi, ki hoče biti eno z okoljem.
Nihče izmed nas ni kadil. Nihče izmed nas si ni nikdar drznil, da bi prižgal vžigalico sredi noči.
Takrat se mi je to zgodilo večkrat in fotelj, na kateremu nas je nekaj posedalo, ni bil nikdar obrabljen. Vedno znova sem, medtem ko so se ostali božali in si pripravljali čaj, prelistal včerajšni časopis, ki je ležal na mizici. Čudna obsedenost mojega duha, ki je prisegal na včerajšne dni po smislu: Kar se je že zgodilo, mi ne more škodovati. V resnici sem sovražil McCartneya. Tako ali drugače.
V času, ko sem bil v tej dnevni sobi (in to se mi je takrat večkrat zgodilo, prebil sem tam mnoge ure), sem nepremišljeno ustvarjal drobce pogovorov, ki se jih danes le slabo spominjam. Vedno znova sem iskal nit in nikdar se nisem mogel zanesti na lastno hrbtenico. In vedno znova se je vračala v sobo množica teh ljudi. Vedno znova, vedno isti, vedno jaz, vsako noč.
II.
Saj ni prvič, le vedno znova se na smrt prestrašim, ko vidim svoje telo prepoteno v jutranjem zavetju postelje.
S prefinjenostjo kirurške roke me nočna ptica včasih zareže v najgloblji alterego, ono in še dlje. Z nekakšno anestezijo, ki se razvije v še večjo blodnjo, v sobo polno ljudi, ki so mi znani.
Premaknil sem se do kuhinje, si pristavil kavo in prelistal časopis, ki je tam ležal od prejšnega dne.
Ne spreglejte: Razstava spregledanih osnutkov in zamisli Nikole Tesle, 10. mednarodno tekmovanje v ulični košarki za zlati čevelj, Otvoritev razstave mladih likovnikov iz Srbije, Jam session v klubu Nota bene in tako naprej...
Nič pretresljivega.
Ta čas sem kavo že spil, navlekel nase svoja najbolj običajna oblačila in se podal v mesto s kolesom. V trgovino, da bom sploh kaj jedel in mogoče spotoma srečal še kakšen znan obraz in se malo zagovoril, kaj pa vem. Takrat se mi je to zgodilo večkrat, hočem reči skoraj vedno. Skoraj vedno je v grmu tičal kakšen znan obraz.
III.
Kako čudovito vreme je pihljalo te dni name. Prav nepredstavljivo popolno. Vedno znova, kamorkoli sem pogledal. Mesto pa povsem izpraznjeno. Nič ne smrdi. Ni kuge, ni vojne, ni živega obraza in vse se zdi, da je izginilo v tišino. Pravzaprav se s tem sploh ne bi preveč obremenjeval, če ne bi imel slabe vesti. Vse se je zdelo tako naravno, da se bi bolj naravno že težko zdelo. Po ulicah je pihljala prijetna sapa, kamorkoli sem pogledal, sem ugledal prijetne slike. Na stenah hiš so se mi lucidno prikazovali fiktivni grafiti, ki bi jih najraje kar pojedel, naravnost čudovito. Nobenih nabijajočih šoferjev, ki besnijo za vsak spregledan korak. Nikogar ni bilo. Le mesto in jaz. Jaz in mesto. Mesto in jaz. In vse se je zdelo popolno, sploh ne puščavsko mrtvo. Ulice so cvetele in zdelo se je, da lebdim. Da se je mesto spremenilo v veliko žensko, ki me ljubeče stiska pod svojo svežo pazduho. Vse se je zdelo v durovski lestvici in za pol tona povišano in vedel sem, da mesto ni nikakršna metafora. Nisem se preveč spraševal, kje so vsi. Ni se mi zdelo, da sem sam. Duh življenja je bil kljub vsemu prisoten. Že res, da je John Cage, veliki skladatelj, kot najpomembnejše doživetje opisal, kako se je zaprl v zvočno nepredušno komoro, kamor ni prišel niti najmanjši šum iz okolice in nato spoznal, da absolutne tišine ni. Zaslišal je delovanje lastnega telesa. Vendar takšne tišine jaz nisem občutil, saj sem kljub vsemu imel občutek, da se življenje sprehaja okoli mene povsem polnovredno. Da je mogoče celo mesto le pogoltnil neustavljiv spanec tja do dvanajste in da so v resnici vsi zelo otroško veseli v svojih sanjah kot med v toplem mleku. Res, le slaba vest mi je potihem trkala, ko sem se s polno vrečko sprehodil iz trgovine, brez da bi plačal.
IV.
Zares sem se zgrozil šele, ko sem pokosil. Kot vsak dan sem si izbral album iz svoje kolekcije in se usedel na fotelj, da bi prisluhnil notam. John Zorn je še nekako šel. Židovske violine so se sicer spremenile (ne vem, kako) v mandoline, inštrument, ki sem ga ljubil in ki se mi je že zdavnaj zrastel s kožo in podkožjem. Nato sem si zaželel še malo vokalnega in sem si zavrtel Tamaro Obrovac. V redu, res je glasba sestala iz samih mandolin, česar si nisem znal povsem razložiti, ampak ajde, to me niti ni motilo. Nato pa...
Gredu litaaa, gredu litaa.
K- K - K?! KAJ?!
Petnajstkrat sem si predvajal komad znova in znova. Prisežem, da je bil glas povsem enak mojemu. Mojemu, ki ga poznam jaz, in ne mojemu, ki ga slišijo drugi.
Huu, huu. Podobna zgodba tudi pri vseh drugih komadih, tudi na drugih albumih pri drugih izvajalcih.
Ves vznemirjen sem odhitel ven, kjer mi je bilo prej tako prijetno. Odločil sem se, da se pogovorim s kom, ki ga poznam, da vidim, če bo tudi on opazil mojo blaznost. V tem usodnem trenutku sem si zaželel znancev. Zaželel sem si, prekleto sem si želel, da bi se od kje prikazal, kdo, ki ga poznam, če me je že sluh zatajil. In takrat je mesto kar naenkrat oživelo. Kot iz mesta duhov so se prikazali ljudje na ulicah, ljudje na balkonih, avtomobili na cestah, vse je oživelo in bilo je prekleto obupno. Kot da sem kakšen John Malkovich, so bili vsi ljudje jaz. Vsi so nosili moj obraz. Vsepovsod moje ime in moji obrazi. Takrat sem se videl večkrat. Takrat sem se videl večkrat. Takrat se mi je to zgodilo večkrat. Takrat sem se videl n-krat. Bolje, n+1-krat. Takrat je bilo neznosno in povsod so bili jaz. Vedno znova sem se na smrt prestrašil. Saj ni prvič, saj ni prvič, da vidiš, koga, ki ti je podoben, sem si dopovedoval in vedno znova sem se na smrt prestrašil. Vedno znova, kamor sem pogledal. Vedno znova, kamor sem se upal nagniti. Zares sem se zgrozil šele, ko sem pokosil. In zdelo se mi je, da se mi meša. Zares se mi je zdelo, da vsi jaz le niso tako prekleto prijetni. Zgrožen nad prekomernim sebstvom sem tekel stran, tekel sem, tekel in zdelo se je, da je vsak korak v prazno in da so jaz vsepovsod. In sploh se mi ni zdelo, da sem vreden onikanja. V tistem trenutku sem si bolj želel zanikanja. In tekel sem in tekel in tekel in teee.....
V.
Zopet sem zagledal svoje lastno telo prepoteno (od teka?) v isti noči. Saj ni prvič, le vedno znova se na smrt prestrašim, ko vidim svoje telo prepoteno v jutranjem zavetju postelje.
S prefinjenostjo kirurške roke me nočna ptica včasih zareže v najgloblji alterego, ono in še dlje. Z nekakšno anestezijo, ki se razvije v še večjo blodnjo, v sobo polno ljudi, ki so mi znani.
Premaknil sem se do kuhinje, si pristavil kavo in prelistal časopis, ki je tam ležal od prejšnega dne...
in tisti vijola (velikonočni?) talar ki ga je nosil bog v nebesih
naju ni zmotil ko sva se gledala. ti, jaz, ti...
- b.t.
©B.T.
Ni komentarjev:
Objavite komentar