Vrč, vedro in keramični set

(Tih glas v ozadju izpred nekaj ur, mogoče pravkar. Čas v temi vedno teče po svoje in le približno.)

Celo noč bo deževalo. Da ne boste zapadli v depresijo, vam bomo vse tja do šeste ure zjutraj predvajali prijetne boogie melodije. Vse se bo skladalo. Naša ekipa se za zdaj od vas poslavlja. Lahko noč in srečno!

Z nogavico sem božal po laminatu, ležeč v nekem čudnem, a mirnem položaju. Drugo nogo sem imel na kavču, z desno roko pa sem podrsaval po tleh in si risal jablane, palme in podobno drevesje. Pozno je bilo. Če sem zaprl oči, sem videl rumenkaste izginjajoče lise. Na okna so se prijemale prve kaplje; če ne bi bil sam, bi me misel na Titanik zagotovo predramila iz vsakega spanca.

V ozadju je ležerno in milo igral klavir s trobento. Vse se je skladalo in sploh ne vem, kaj točno sem sanjal. Spomnim se le, da sem kot Ikarus vzletel iz morja v nebo in nato pri neki višini nezaustavljivo začel padati. Vsaj trikrat. Ne vem. Skušal sem zaspati nazaj. Tako ali tako sem še na pol spal, pokrit le s simbolično odejo. Postelja je bila prazna in je čakala nanjo, zato sem raje ležal kar tam. Ponoči me nikoli ne moti, če sem sam. Tudi ko sem poleg nje, imam nočne blodnje pri živem telesu in se sploh ne zavedam ne kdo sem, ne kje sem, ne kam grem. Vse to kar steče mimo mene. Prepričan sem, da je skozme stekel hud in kritičen monolog o pomenu zbujanja v noči. Včasih si celo začnem recitirati fragmentarne delce Hamletovega monologa. Vmes se ustavim in zaspim. Podobno tudi ne opazim, da se je glasba ustavila, če jo poslušam le polzavestno.

Biti, ne biti,

to je zdaj vprašanje.

Je li bolj plemenito

iti nad morje zla

z orožjem

in ga zatreti z odporom?

O Ofelija, Feliks si,

ki vzleta iz pepela

in jaz sem angel varuh,

bodi vedno ti z menoj,

stoj mi noč in dan,

vsak dan majmune.

So trli kaktuse kar žive

in nikjer ni detektivskih klobukov.

Zanašalo me je že. Ellington je počasi igral melodije prejšnjega stoletja, ko sem se utapljal v vedno večjo zablodo, ki se najbolj poslabša zjutraj, ko postane svet večna in oprijemljiva celota. Majku, ej.

Zbudil sem se še večkrat. Mislim sem, da mi bo mehur kar razneslo. Zato sem šel na stranišče. Vmes sem pomislil, da grem na stran; na stran išče, povejte mu, kje ga najde.

Luč me je zbodla v oko kot strel iz revolverja v gangsterskem pokolu. Popolnoma nepričakovano in obredno. Za hip sem ugledal sveto Marijo, kako me rojeva. Nato sem se privadil na svetlobo in opravil.

V kuhinji sem nato moral popiti kozarec vode, da sem prišel k sebi.

Šele takrat sem se zavedel, da je v prostoru že ves čas nekaj čudnega. Vsaj odkar sem vstopil.

Na mizi je bil orientalski vrč, napolnjen z vodo, poleg njega pa prijetno obarvano vedro. Brez sledu o kakšni hrani ali vsiljivcih. Nimam pojma, kdo bi mi nosil to v stanovanje. Niti ne verjamem, da bi ona hodila sem. Bi mi jasno povedala prej, itak bo še nekaj časa tam. Nekje na jugu Italije.

Začuda me stvar sploh ni preveč presenetila, ker se mi je zdelo vse skupaj zelo skladno in povsem prijetno. Lep vrč in vedro, kaj naj naredim sredi noči.

Šel sem do hladilnika, spil kozarec mleka in spal naprej.

Zbudil sem se naspan in sonce je že sijalo. Zdelo se mi je, da slišim glas svoje stare mame, ki se sprehaja okoli mene. Včasih slišim stvari, ki jih ni. Predvsem zjutraj in sredi noči. Nekaj časa sem še ležal in se prepuščal polsnu, Hamletu in sobotnemu izležavanju. Ah, poročila so bila. Stara mama električne dobe. Radio sem ponoči pozabil izklopiti. Pretegnil sem si ude, popokal vse kosti, ki sem jih čutil, in se počasi odvalil v kuhinjo.

Spet sem zagledal vrč in vedro, ju premaknil na rob mize in si pripravil zajtrk. Rock'n'roll jajčka, kot sem jih klical. Jajce razžvrkljaš, dodaš drobtine in nariban sir, si v predvajalnik daš zgodnje zvoke rock'n'rolla in v ritmu pripravljaš, da tudi jajček poplesava v ponvi. One o' clock, two o' clock, three o'clock, egg. Four o'clock, five o'clock, six o'clock. Egg, egg, egg. Vedno znova se moram nasmehniti, dasiravno so me znanci zaradi tega (poleg drugega) vednooznačevali za nekakšnega čudaka. Jaz pa sem užival, ko sem svojo pastirsko dušo spuščal na rodeo.

V miru sem prebavil zadevo in se šele ob kavi zavedel, da sta na mizi še vedno vrč in vedro. Brez blage veze, kdo bi ju lahko prinesel. Starša zagotovo ne, ker nimata ključev, draga pa tudi ne, ker je že kar nekaj časa ni bilo v bližini. Prijatelji nikoli ne pridejo sami. Edino ona ima ključ poleg mene… Odločil sem se, da jo pokličem.

Njen glas je puščal sledi dežja, na katerega je bila nora in v katerem je takrat božala mojega psička. Ker je bila premočena, sem jo povabil v stanovanje, da bi se osušila. Lepa je bila, ko se je igrala z njim. Rekla je, naj ne bom cucek in naj pridem raje ven, saj je vendar poletje in gre le za osvežitev. Še danes ne vem, kaj mi je bilo, vendar sem le v spodnji majici in trenirki takoj stekel na cesto na dež. Predlagala je, da gremo na sprehod. Jaz in ona, da o psu niti ne govorimo. Takrat se je začelo. Že takrat z odklenjenim stanovanjem (v šoku sem ga pozabil zakleniti) in vodo do gat. Vedno se nasmehnem, ko jo slišim, da ima deževen glas.

- Živjo, draga.
- Ojlaaa! Sem ravno razmišljala o nama. Kako sva šla v indijsko restavracijo in naju je natakar kar po indijsko ogovoril.

Nasmehnila se je.
- Lepo je bilo, res.
- Je kaj narobe? Tak glas imaš.
- Ne, ne, saj ni nič. Ravno sem se zbudil pa sem pomislil nate in sem te moral čimprej poklicati, če si še živa ali samo še živiš.
- Živa, živa. Ravno včeraj smo našli presunljiv set posode, ki očitno izgleda etruščanski. Kar je najbolj presunljivo je to, da lahko na podlagi tega odkritja z veliko verjetnostjo govorimo o tem, da so Rimljani preprodajali tudi ostanke staroselcev. Drugače tak set posode tukaj ne bi imel kaj iskati. Še kar zanimivo, čeprav je moje delo zgolj, da pomagam pri izkopih, ne da postavljam teorije.
- Zanimivo, zanimivo… Razmišljal sem, da bi prišel kar v petek že k tebi, veš. Bi bilo vse lažje.
- V petek? To bi bilo lepo, čeprav nočem, da je kaj narobe. Čutim, da te nekaj tare.
- Ah, nič takega ni.
- Saj ne bom več dolgo tukaj. Sem ugotovila, da ne morem tako živeti. Te tudi sama preveč pogrešam, čeprav delam stvari, ki mi razburjajo duha. In še ta set… Ampak saj lahko greva skupaj kam, kjer imajo še veliko druge posode, ne?
- Jasno, vedno greva lahko drugam. Škoda, da tokrat nisem mogel s tabo. Lahko bi zares šla na Kitajsko. Tam znajo biti pod zemljo skriti še celi skladi raznih posod.
- Huuu, Kitajska se sliši obetavno. Keramika in to.
- Pravzaprav sem te ravno v zvezi s keramiko klical. Mislim, nisem vedel, da ste našli etruščanski set, ampak na mizi v kuhinji so se začeli pojavljati razni predmeti. Ne vem, zaenkrat je tukaj nek orientalski vrč, napolnjen z vodo in barvito vedro.
- Kaj?
- Mislim, resno.
- Kdo ti je pa to prinesel? Ne razumem povsem poante?!
- Ne vem. Včeraj, ko sem prišel popoldne domov, sem na mizi nekaj opazil, a sem bil prepričan, da sem le malo slabo videl. Nato sem zadevo opazil še ponoči, ko sem šel lulat. Šele zdaj zjutraj sem se popolnoma zavedel, da je stvar kar sama prilezla v stanovanje ali smo imeli pa nepovabljene goste.
- Hmm… Lej, ne vem, kaj lahko narediš. A si pogledal vrata, če imajo sledi vdora?
- Ma ne, ne. Vse je nedotaknjeno. Niti ne vem, zakaj bi kdo vdrl, da bi nama dal vrč z vodo in vedro.
- Jaz tudi ne. Tako kot ne vem, zakaj bi kdo posilil petletnico… Pa si pogledal, če je zraven kakšno sporočilo, kakšen znak? Ali kaj piše na posodi?
- Opazil nisem ničesar. Mislim, ne vem, nič v oči butajočega. Upal sem, da si mi ti poslala to po kakšni čudni poti, kar bi me sicer zelo presenetilo. Ni v tvojem stilu.
- Ne, jaz nimam tukaj nič zraven, razen to, da sem zaskrbljena in da bi najraje pridirjala domov. Mogoče bi bilo najbolje, če bi pregledal stvar, če nosi kakšno sporočilo. Boš klical policijo?
- Namena nisem imel, ker ni nič narobe razen tega, da je stvar kar sama prišla v stanovanje. Nepovabljene kukavice.
- Prav kukavice, ti povem. Če ne, pa spravi zadevo v klet in bova potem, ko pridem, skupaj pregledala. Ampak prosim, zamenjaj si ključavnico in mi prinesi potem v petek nov ključ.
- Saj bom, saj bom.
- Ne, takoj zdaj boš. Ker meni bo smrtonosno, če se ti karkoli zgodi. Če kdorkoli pride. Prosim, zavedaj se, da si lahko v nevarnosti.
- Mja… Saj bom zamenjal ključavnico. Mene niti ni strah, ampak se mi vse skupaj zdi zelo čudno. Zato tudi pridem že v petek.

- Te razumem…

V podobnem tonu sva nadaljevala najin pogovor in ga nadaljevala z nama, službo in nekimi novimi knjigami. Vmes sva se vsaj trikrat vrnila k vrču in vedru, nato pa sva se poslovila.
Na koncu je rekla ADIJO in hkrati oponašala melodijo Summertime. Njen deževni glas se je vmes malce posušil, vendar je vseeno zame ohranila svežino. Podobno kot dotik roke se me tudi dotik glasu zelo dotakne. To potrebujem prav tako kot potrebujem hrano in potrebujem telesno naslado in potrebujem izločala.

Razmišljal sem, kaj počne. Kasneje sem pomislil, da bo tudi danes po radiu ponoči verjetno boogie.

Vrča in vedra nisem nesel v klet. Razmišljal sem, da bi se igral (tako ali tako sem bil sam) in prelil vodo iz vrča v vedro. Rock'n'roll dušica. Stvar sem moral nemudoma preveriti. V hipu sekunde se mi je zdelo, da je to cilj vsega skupaj.

Jasno, vse se je prekrivalo. Cilj je bil, da sem vodo prelil iz vrča v vedro. Boogie je bil zgolj odlična glasba za vse skupaj, draga pa samo usmerjevalnik dogodkov v tej zgodbi. Vedel sem, da sem zdaj dosegel cilj in pomislil sem, da si lahko zvečer v vedru s to podarjeno vodo namakam noge.

Bil sem srečen, ko sem zaplesal preko stropa v nebo. Naslednji dan sem dobil še keramično žlico, nato še nož.

Vse se je skladalo.