Eccę bi detd nas ne...

Sedeli smo ob Dnestru in preštevali sekunde.
Bili smo historični. Urejali smo načela prostora
in časa. Nalašč smo puščali uhane ob poti.
Da bi zmedli zanamce, smo včasih spustili tudi
palčke za ušesa ali pa na primer ostanke umetnega
kavčuka. Bili smo nagajivi,
kot majhne srnice, ki si na glavo nalašč
poležejo zajčja ušesa.
Da bi zmedle otroke, ki ne vejo, ali gre za Bambi
ali le za Bugs Bunneya.
Bili smo historični in bili smo Slovani. Praslovani.
Zvečer smo v pesti stiskali abscint, prekleto zel,
da bi rusalke ne prišle žejne krast medico.
Bili smo preračunljivi fantje. Naše žene so nosile
rože in otroke po blatu in molile na Lado ter Jesisa,
da bi bilo vse dobro. Svojih iztrebkov nalašč nismo
nikoli in nikdar zagrebli. Da bi zmedli čeztisočletne
zemljogrebe, ki bodo preko naših trupel šli z
dvesto na uro.
Nato je nekdo začel kričati in nam ukazal,
da moramo postati narod, da se moramo združiti,
da naj nehamo sanjati, seljaki, da naj raje
stopimo skupaj in delamo uzakonjeno.
Da naj raje gremo naprej, kot da se igramo karte
z listki in kostanji.
Takrat smo morali začeti nositi zgodovinska oblačila,
prekiniti s čajčkanjem ob petih (da bi se historiki
ne stepli) in nehali smo z brezžičnimi pogovori,
oblekli smo se v srednjeveške kmete in
začeli pukati listke pod vladarji.
Bili smo resnični.

Eh... Eccę bi detd nas ne ze-
gresil, te v ueki gemu be
siti ...