In vsi ljudje spijo ponoči
in ne čutijo magičnih razodetij,
ki sijejo v meni iz mene.
.
Dan je temačen kot so dnevi pred dežjem. Luči niso prižgane. Dnevna soba poleg kuhinje, v katero ni vrat in se vanjo vidi tudi iz dnevne sobe. V dnevni sobi je v kuhinji najbolj oddaljenem mestu kavč, pred njim klubska mizica, na kateri je na pol polna steklenica neke rjavkaste žgane pijače (whiskey, konjak), na primernem mestu za gledanje s kavča je tudi televizija. V desnem kotu (bližje kuhinji) je klavir/pianino. Oprema je vsakdanja, domača in topla. Moški sedi v fotelju ob klubski mizici, ženska stoji poleg okna in gleda ven. On si v kozarec nalije pijačo, njej ni do pitja.
On (odloži steklenico): Kakor hočeš, meni se bo prav prileglo. Mogoče je bolje, da ne piješ preveč, res. Tebi takoj stopi v glavo, saj vem.
Ona (zmedeno in vidno napeto, prestrašeno jeclja): J..Ja..a. Ja.
On: Ponoči sploh nisem dobro spal, veš. Res, enkrat sem se zbudil in nato nisem mogel več nazaj zaspati. Te nisem hotel buditi, ker si lepa, ko si drugje.
Ona (še vedno zmedeno, redkobesedno): Tudi sama sem zelo slabo spala.
On: No in potem sem razmišljal. Sem se zamislil, da večina ljudi sploh ne ve, kaj se dogaja okoli nas. Se ti zavedaš? Se ti sploh zavedaš, kaj vse se dogaja okoli naju? Počasi srka.
Kako sva srečna, da lahko tukaj sediva in pijeva. Da lahko vsak hip seževa z roko do hladilnika in si privoščiva pivo. Da lahko rečeva: Jedel bi pico in jo dobiva naravnost domov. Da lahko spiva v topli postelji. Da se imava lahko rada svobodno. Da, da, da, da.. ne vem, da imava pravi raj na zemlji. Se sploh zavedaš?
Ona mrmra, zdi se, da pritrdilno.
On: Vsak dan, vedno in povsod umirajo množice nezaželenih, potlačenih in sploh zapostavljenih ljudi. Mislim… Ta trenutek, ko ti to govorim, umirajo zanemarjeni otroci. Sprašujem se, zakaj je temu tako? Doma imava raj, zunaj pa pekel. Ker niso del kapitalističnega načrta? Ker smo vsi le del nekih neoliberalističnih reform, ki jih vlečejo neki bajsiji, ki hočejo še večji raj? Se sploh zavedaš, kaj vse se dogaja tam zunaj?
Ona nejasno izreče stavek, a ga vmes prekine: Ampak zunaj je mogoče tudi -. Ah, nič.
On: Ne vem, zakaj se ne zadovoljimo z osnovnimi potrebami po toplini, pripadnosti in varnosti. Telesne potrebe imamo tako ali tako, vsaj mi ljudje iz nebes, zadovoljene. Vedno se najde nek tič in hoče svoji gruči dokazati premoč. Mislim, to tako res ne more iti. (premor) Kot del zahodnjaške populacije se počutim odgovornega za trpljenje teh malih. (premor)
(Prepričan, da ga posluša, nadaljuje s svojo razpravo.) Veš, leta štiriindevetdeset so se v Mehiki Indijanci kar uprli svoji vladi. Se sprašuješ zakaj? Hoteli so jim vsiliti en sporazumček o prosti trgovini, s katerim bi si bajsiji kupili nove cigare, majhni bi pa obupano izpadli. NAFTA sicer po imenu. North America Free Trade Agreement. In so Indijanci se združili v Chiapasu na jugu Mehike, si nadeli ime po radikalnemu voditelju revolucije v Mehiki Emilianu Zapati in ustanovili svoje avtonomne cone. (premor) Se sploh zavedaš, da ni povsod tak raj?
Ona še vedno le polzavedno gleda skozi okno in mrmra.
On (predavateljsko): Upam, da ne boš zaspala. Sicer je to znak, da ti ne povzročam stresa, če lahko kar zaspiš ob mojem govoru, se mi pa ne zdi ravno primerno glede na to, o čem ti govorim. Če sem ti nezanimiv, lahko rečeš in bom govoril s sabo. Mislim, tvoja stvar.
Ona (medlo): Ne, ne…V redu je.
On: Dobro. Teli zapatisti so res mojstri. V Mehiki se v svojih conah že od leta štiriindevetdeset zoperstavljajo. In sploh je mnogo stvari narobe. Zakaj? Zaradi, to ime mi je pa res všeč, arhitektov moči, ki so nagnjeni proti temu. Samo zato. Res. In zato ljudje stradajo in jih silijo v neko lažno demokracijo in globalizacijo lakote. Samo zato, da bo arhitekt rešil svoj dom iz plamenov. Si vsaj mislim. (premor) (prime kozarček) Bi vseeno kaj spila?
Ona: Ne, v redu je. Hvala.
On (avtomatično): Je slučajno kaj narobe?
Ona (še vedno obrnjena navzven): Ne, ne.
On (še vedno zamaknjen v svoj govor): Ampak res se ne zavedaš, kakšen raj imava. Se sploh zavedaš, kaj je vse tam zunaj?
Ona zamrmra (zdi se, da pritrdilno). Nato se, vedno obrnjena navzven, sprehodi do klavirja. On ta čas začne brati časopis, ki je bil pod mizico na polici. Ona se počasi pripravi in začne igrati nekaj liričnega (npr. Chopinov Nokturno op. 9 št. 2).
Med igranjem on vskoči s svojim komentarjem.
On: Se sploh zavedaš, da je inflacija zopet narasla za 2 odstotka? Tukaj piše, da lahko to povzroči zastanek domačega gospodarstva in nezmožnost konkuriranja drugim trgom! Se sploh zavedaš?!
Ona se med igranjem zmede, priteče ji solza, a nadaljuje z igranjem. On ničesar ne opazi in zatopljeno prebira dalje. Ko ona konča z igranjem, stopi v kuhinjo, se usede za mizo in začne pisati pismo. On to opazi, vendar se ne zgane (iz kadra vidimo, da pogleduje proti njej).
Ona (piše): Samo preberi, kaj ti bom napisala. To bo obračun, dragi.
Sprašujem te, katera kriza je silnejša – tista tam zunaj ali ta med nama?
Ko sem bila še doma pri očetu, mi je pripovedoval o vseh svojih nazorih in tako sem se jih sama navzela; in če sem bila drugačnih misli, sem jih prikrivala, ker bi mu to ne bilo ljubo. Imenoval me je svojo punčko in se igral z mano, kakor sem se jaz igrala s svojimi. In potlej sem prišla v hišo lutk k tebi …
Poskrbeti moram, da se bom sama vzgojila. In pri tem mi ti žal ne boš mogel pomagati. Morala se bom sama potruditi. Zato zdaj odhajam od tebe.
Poleg tvojega razpredanja o svetovnih krizah imam tudi še druge, ravno tako svete dolžnosti. Dolžnosti do sebe. Zato zdaj odhajam do sebe.
Ona (vstane in se obleče v plašč in prime kovček, v skorajšnjem joku): Odhajam.
On: Kam pa s kovčkom?
Ona: Odhajam.
On: Tak povej mi, kaj je narobe?
Ona: Ne verjamem več v nič kaj tako čudovitega… Da bi se moglo najino skupno življenje spremeniti v zakon. Zbogom.
On (ne prav razburjeno): Nora! Nora! (vstane in se ozre) Prazno. Ni je več.
Popije svojo pijačo na eks. Pogleda na svojo ročno uro, se zgrozi, češ koliko je že ura. Uleže se in zaspi. Sliši se, kako spodaj zabobne vrata, ko se zaloputnejo.
Napisi:
Evakuacija duha. Anomalija psihologije.
- Srečko Kosovel
__________________________________________________________________________
Hvala Kosovelu in Ibsenu za pomoč za medbesedilno naslanjanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar