Se sploh zavedaš?

(delovni osnutek scenarija za kratki film)

Sinopsis: Najprej smo soočeni z odlomkom iz Kosovelove pesmi Evakuacija duha.

Vse se dogaja v dnevni sobi. Moški sedi v fotelju ob klubski mizici, njegova ljubimka/žena stoji ob oknu in gleda ven. V kozarec si nalije pijačo (sličen konjaku), njej ni do tega. Začne ji razlagati, kakšen je svet okoli njiju in kako je zaslepljena in sploh ne ve, kaj se dogaja okoli njiju. Navaja ji razna dejstva o neoliberalizmu, zapatistih in stopnjah revščine. Ona je praktično brez besed. Po sobi se le turobno premika, vedno je z obrazom vedno obrnjena navzven. Ko mož konča z govorom, le malenkost posumi, da bi bilo lahko kaj narobe z njo. Ona polglasno zatrdi, da je z njo vse v redu. S tem je pomirjen. Začne prebirati časopis in jo seznanja z raznimi (njemu zanimivimi) dejstvi. Ona se ta čas premakne do klavirja in začne igrati nekaj čustvenega (npr. Chopinov Nokturno op.9 št. 2 v Es duru). On še vedno bere in ji včasih kljub igranju predstavi svoje poglede na trenutne svetovne in domače krize. Ko konča z igranjem, je ona tik pred jokom. Odide v jedilnico in začne pisati pismo. Med pisanjem slišimo besedilo pisma v njenih mislih. Sprašuje ga, če sploh ve, kaj se dogaja med njima in ga seznani z odhodom; naslanja se na dialoge iz Ibsnove Nore. On si še dolije pijače v izpraznjen kozarec. Že malenkost opijanjen se niti ne zgane, ko piše pismo, le opreza za dogajanjem. Ona se obleče, ponovi zadnjo repliko Nore iz Ibsnove Hiše lutk in odide s kovčkom (obleka in kovček sta bila pripravljena v kuhinji).

On popije svojo pijačo na eks, se zgrozi, koliko je ura, si pokrije obraz z rokami, se sleče, uleže in zaspi. Sliši se samo še, kako se zaloputnejo vrata.

Na koncu se prikažeta še zadnji dve vrstici Kosovelove pesmi (Evakuacija duha./Anomalija psihologije.).