mi vsi smo bog, bog pa mrtev počiva

"Ležal je na tleh sredi ulice. Ni bilo gneče, vendar so se ljudje začeli zbirati in ga opazovali. Nihče ni upal bliže k njemu. Očitno ni bil pijan, saj se pijan človek drugače obnaša. Ljudje so se ustavljali in ga gledali, rekavši: "Kaj mu pa je? Z rokami tolče po tleh in se dere." Nihče ni klical zdravnika duš, bali so se, da jih doleti od šmenta ta neznana prepreka.
Povsem sam je postajal, ko so vedno manj gledali in vedno bolj zahvaljevali boga, da jim ni dal te nesnage v njihovo lastno telo." (iz Pagonatijeve O našem dobrohotnem mestu in njega ljudeh, prevod B.T. ~ A.D. 1250)
Kako so se motili. Njih pravnuki so pristali v neko mesto v Alžiriji. Kužni kot bacili kuge in del neke nove realnosti Camu-s-flaže.

Ljudje — ?
čitajo in se boje Boga,
Bog pa je na razpoloženju.

V iskanju dežele Tu-je

Tako sem kar naenkrat v sobi, kjer še vedno vikam vsakogar. Iz navade, privzgojene nuje, podzavestnega dojemanja teh ljudi kot tujcev. Na policah je vse polno antikvitet. Med drugim tudi starejša francoska izdaja Proustovih pisem; iščejo spomine na čas, ki ga ni bilo. Iščejo svoj pomen, ki ga ni. Tuji ljudje, Amerikanci.

Leteča dušna snov, po Demokritu

Ta mejhne pikce so pa listki. Sem pihal z roko pa so vzletel.

Ruta ni rutina

ruto sva raztrgala tako spotoma,
sploh se ne bi spomnil, če mi ne bi
danes povedala, kako sem jo zavezal
okrog kablov, ko so se dirke že končale,
ko sva se nehala plaziti en po drugem,
ko sva se razmaknila in sem šel
dvignit roleto, ki nama je dajala noč,
ker šele takrat se počutim
mitološko, tempeljsko, namesto
luči, moč, me greješ s svojo toploto

tako sva darovala ruto na oltar
in sem z njo zavezal kable,
sej drugič si bom pa copate

Zrak za nazaj

Zrak mi je pritiskal na prsa, ko sem se tako pripeljal nazaj.
Cerkno je zdaj že davno zaplavalo v suho konjsko temo,
zatemnjena stekla njegovih mravljišč in kopriv
so odzvanjala v tonu občasnih svetilk. Kadarkoli, kakorkoli.
Brez nekega pravega ritma, brez nekih pravih obrazov,
zrak mi je ves čas pritiskal na prsa, usta sem odpiral široko.
Več kot sem že imel, nisem našel, stopal sem kratko,
tihožitje sem pospravil v spominski center na rehabilitacijo.
Posteljnina je dišala po mehkem, a tako tujemače hladnem.
Posteljnina tukaj vedno diši, v letnem času odmiranja.
Najina, zdaj ji že lahko tako rečem, tam daleč, je vedno
obarvana s slino, pótom in drugimi nasladami, tako lepo
se je je dotakniti prav zaradi teh in teh razlogov, prav zato.
Ta čas si bila daleč, na potovanje sem moral sam in hitro.
Zasekal sem s čevlji in zaprl težka vhodna vrata. Posteljnina
je bila tako neprimerno popolna, aleluja, aleluja, res, bog je
že trinajst dni nazaj odšel iz nje. Prazniki z družino so vedno
prisiljeni kot so prisiljeni nasmehi na fotografijah. Sile moči
si nastavljajo nasmeške na obraze, očetje za digitalčki stiskajo
na gumbek in spravljajo presrečno družino v paket.
Zato sem šel in se odpovedal vsemu ustvarjanju prividov.
Zrak mi je pritiskal na prsa, ko sem se tako pripeljal nazaj,
hladen zrak mi je pritiskal na prsa in čakal, da zaspim.
Okužen z zunanjostjo, okužen s pečenimi jajci v okvirjih,
okužen s konceptom in okužen z virusom pasje brozge.
Naj pada zdaj dež! (so še zapele in prišla je poplava, božja kazen...)