Zrak za nazaj

Zrak mi je pritiskal na prsa, ko sem se tako pripeljal nazaj.
Cerkno je zdaj že davno zaplavalo v suho konjsko temo,
zatemnjena stekla njegovih mravljišč in kopriv
so odzvanjala v tonu občasnih svetilk. Kadarkoli, kakorkoli.
Brez nekega pravega ritma, brez nekih pravih obrazov,
zrak mi je ves čas pritiskal na prsa, usta sem odpiral široko.
Več kot sem že imel, nisem našel, stopal sem kratko,
tihožitje sem pospravil v spominski center na rehabilitacijo.
Posteljnina je dišala po mehkem, a tako tujemače hladnem.
Posteljnina tukaj vedno diši, v letnem času odmiranja.
Najina, zdaj ji že lahko tako rečem, tam daleč, je vedno
obarvana s slino, pótom in drugimi nasladami, tako lepo
se je je dotakniti prav zaradi teh in teh razlogov, prav zato.
Ta čas si bila daleč, na potovanje sem moral sam in hitro.
Zasekal sem s čevlji in zaprl težka vhodna vrata. Posteljnina
je bila tako neprimerno popolna, aleluja, aleluja, res, bog je
že trinajst dni nazaj odšel iz nje. Prazniki z družino so vedno
prisiljeni kot so prisiljeni nasmehi na fotografijah. Sile moči
si nastavljajo nasmeške na obraze, očetje za digitalčki stiskajo
na gumbek in spravljajo presrečno družino v paket.
Zato sem šel in se odpovedal vsemu ustvarjanju prividov.
Zrak mi je pritiskal na prsa, ko sem se tako pripeljal nazaj,
hladen zrak mi je pritiskal na prsa in čakal, da zaspim.
Okužen z zunanjostjo, okužen s pečenimi jajci v okvirjih,
okužen s konceptom in okužen z virusom pasje brozge.
Naj pada zdaj dež! (so še zapele in prišla je poplava, božja kazen...)