Filozof Platon in njegova pravica

Po branju Politeie sem v okno za geslo avtomatično vtipkal: PRAVICA.

imela si čas

"kako naj grem domov,
če nimam kaj povedat.
vem, da me boš gledal tako
in vprašal, kaj si počela
in kaj si se odločila.
rekla si, da potrebuješ čas
in imela si čas.

trgovina s porcelanom si
in jaz sem slon,
zelo okusen si
in jaz sem polna.
očitno se vse postara,
očitno je vse že izrečeno,
zato se vračam s prazno glavo.

vprašal me boš, če me imajo radi.
rekla bom, da imajo radi, kar počnem,
zares me imaš rad le ti.
in vprašal boš, punca, si koga pretepla?
in rekla bom, da se ne spomnim,
ampak prste imam otekle
in glas tudi…

rekel boš, da me je lepo spet videti,
rekel boš, pogrešal sem te močno,
rekel boš, naj ti pomagam s prtljago,
daj to meni
in vzel boš vse težke stvari
in vozil boš avto
in gledala bom skozi okno in se šalila
o tem, kako stvari stojijo.

kako naj grem domov,
če nimam kaj povedat.
vem, da me boš gledal tako
in vprašal, kaj si počela
in kaj si se odločila.
rekla si, da potrebuješ čas
in imela si čas."
- adf

Satan, taborim na zemlji

ne vem, kaj je bolj normalno in kdo je manj čuden.
že tri dni sedim pred računalnikom tem prenosnim,
da bi bolje tekel, da bi bolje vlekel in driska teče iz
mojih ust, za ušesi jo imam, pred usti in povsod
in sploh nisem sposoben več izreči dobrega stavka
in in
kje je zdaj april, kje je zdaj avtobus, kje je zdaj lepi
gej, šofer, ki me je odkril kot slepega potnika in mi
potrdil teorijo, da se lažnivci vedno smejijo naravnost,
naravnost v obraz, ampak to (sploh)
ne šteje,
ker Osama
sploh ni nikoli sedel na tisto letalo, nikoli se ni ubil,
mene pa je lepi gej, naš muckasti šofer, odkril
in ne samo on, tudi drugi, le majhen lažnivec
sem, majhen lopov, small time crook
in in
kje je zdaj vlak in čakanje na čas in Rijeka?
Nono bi rekel: Ljepa moja, jaz pa sem sedel
s kitaro*
in nato tekal s teboj po trgovinah s čevlji,
ker Reka je raj za čevljarje, center je menda
tlorisno oblikovan v kopito, ampak tega se ne ve
in in
še v istem dahu sva bila na ladji in blodila po Benetkah,
ki so danes prijazne, čeprav so takrat pekle,
kot peče Satan (z veliko! I remember BNG: “Satan was a friend of mine.”)
svoje otroke, duhovnike, živali in podobno drhal v peklu,
ampak Benetke so danes prijazne, San Benedetto,
ja, to je voda, to je izgubljeni čas, vse to je izgubljeni čas,
ko se nič ne premakne, nihče se ne zgane in vsi
ležimo kot pogubljeni mrtvaki in se učimo
(za)hrbtno in vsi pojemo, ker je lepo, vsi jokamo,
ker se spodobi, vsi plešemo na Zrčah in poletje,
čas za nakupe in oddih, wau, wau, vse je tako lepo,
ker se to spodobi in če razmišljaš, če razmišljaš, če razmišljaš,
če razmišljaš, če razmišljaš, če razmišljaš, če razmišljaš,
zaribaš. zablokiraš. error 404. errare humanum est.
zato je poletje najboljše, ker plavamo in ker nihče od nas
najbrž nikoli ne bo videl analitika: sej ga sploh ne rabim,
bo že sam prišel do mene, sej analitiki sploh ne obstajajo?

vse živali in podobna drhal v peklu, od leta 1989 taborim na zemlji,
podaljšan vikend, ampak se imam lepo, se zabavam,
iščem smisel, barvam glinene lutke in kuham kosilo.
Le v svoji hiši sem, vi kar taborite, nisem od vas,
v svoji zlati hiši imam na sestanku ene druge ljudi,
in tenks gad, da jih imam lahko.

* (v etuiju; P. Božič: “Nisem jest noben boem!”)

Drek za deset

kdor ga kupi, se zastrupi!

Nočna meditacija (4:28)

Poslušam, kako spiš in se čudim, kako je to mogoče, ker si lahko tri dni napet kot struna in sploh ne moreš zaspati od jeze in napetosti in nato vseeno zaspiš, slej ko prej zaspiš in potem se nikoli več ne zbudiš, ampak to šele kasneje.

Po zanesljivih virih še punca devetindvajsetih maturitetnih točk, ki se danes cele tedne od osmih do enih (zjutraj do zjutraj) na pamet uči predavanja umetnostne zgodovine in nato s komaj pozitivno oceno komaj zadosti pogojem za napredovanje, vedno razlaga o svojih “mižule” dogodivščinah. S cmokom v grlu in “s filingom, kot da se tega planeta še ni naučila uporabljat” ter s krivdo, ker ni prebrala še zadnjih dveh poglavij.

In predraga fiktivna publika, poznam maturanta s še večjim številom točk in vagal jih je natančno štiriintrideset, kar je sploh največ, kar je mogoče. Ob študiju matematike je kopiral gospoda, ki se je s svojim soimenjaškim očetom najbrž sprl že zaradi ameriškega izraza Jr., ki si ga je pripel. In tudi oni vsi gredo spat.
V splošnem mi grejo maturantje na bruhanje, ker se smejijo Dvajsetcentimetrskim. Z veliko začetnico, ker gre za poudarek. Pardon, Dvajsetletnikom. Nezavedno hoče večji falos. Oh.

Panta rei je bil v resnici zabloda. Pravi keč je bil vedno v “panta dorme”, vse spi, vse spi. Tudi sovražnik spi, ampak nikoli ne počiva. Ker je doma v nezavednem. Nekatere stvari ne počivajo, ampak tudi računalnik zaspi in problem zaspi in fetus noseče ženske zaspi, čeprav je bil tekom dneva glavna tarča pogovorov njegove lastnice, pardon negovalke Matere.

V tem leži tudi skrivnost dobrega filma. Če je Andy hvalil kolo, ker povsem enako pije tudi ameriški preCednik (mogoče je pa črn od kole?! A ja, saj gre zgolj za kandidata!), bi moral nujno gledati korak dlje, v tisto, kar navadno spregledamo in je najbolj očitno. Tudi Janez Janša (katerikoli) se lahko zruši, če mu stopim na tetivo, tudi WW kdaj smrka in tudi Superman, pardon Batman in princ teme se kdaj zjokata in v prostem času gresta spat in v tem je vse. To nas vse povezuje. Osnovni delci, ker v osnovi smo vsi enaki. “In če si vsi ljudje iztaknemo eno oko, bodo dvooki ljudje spački.” Ampak v osnovi smo isti in to je pomembno, ni prva Urška medicinski fenomen in nisem jaz Satan. Povezuje nas, da gremo vedno spat, tudi če nas kdo ubije in to je zanimivo.

Kako mirno spiš, čeprav si še par ur nazaj norela zaradi nekega nevšečnega zapleta. Ampak zdaj si mirna in če te zdaj vprašam, kdo je najboljši, boš rekla Brad Pitt in potem se bova ob ponovnem rojstvu smejala. Ker spanec je v osnovi nekaj lepega, more so samo izgovor za Batmana, ki misli, da je nadčlovek in da ga z mano nič ne druži. In matematično čista si, ko spiš.

Lahko noč in dobro jutro torej, Janez Janša, Batman, Pitt, WW (gospod iz Kanade pa tudi vodna žival) in vsi podobni. Vsi smo V.

do nadaljnega zaprto

od danes naprej zaprto,
vse odpade, vse
kar smo načrtovali od zdaj naprej
odpade, ker ni vilic
v kuhinji, črni kuhinji

ker če ti ne razumeš,
ne pomeni, da je cel
svet tup

ampak itak je.

Che je Palestinac

Palestinci so pravi novi Che. Nosili so svoje rutice putice, še predno je Lawrence Arabski vedel, kje je Anglija (in ne Arabija!) in še predno se je razvil kult t.i. S.H.I.T. liste in self hating Jews in kar je še teh zanimivih dogodivščin na naši zemljici. Pravzaprav so nosili rutice še predno je davnega in divnega leta devetnajsto sedeminšestdesetega ali pa takrat enkrat jugoslovanski reporter (zaradi luknje v spominu naj ostane neimenovan) napisal kaj kmalu po smrti gospoda Ernesta t.i. biografijo tiga velicga muža: Vitez gverile.
In to je bilo mnogo preden so snemali motoristične dnevnike, kao Goli v sedlu, ja, ampak Goli v sedlu, preden padem v revolucijo. Revolution vodka. Che gate. Che sve. In najbolj od vsega je pomembno, da v pomembnem trenutku pravega Chejevega rojstva (ker koga pa zanimajo ostali revolucionarji, če je že Robespierre preveč težak v izgovorjavi, ker se ni pravilno namestil za fotografiranje!), torej ob slikanju znamenite slike, sta poleg sedela Janez Pavel Sartre in njegova žena Simona. In ali je že kdo videl mulca rokerskih staršev, ki bi cuzal flaško s Simoninim logotipom in napisom: Drugi spol. Ker se cenim. Nicht ein Revoluzionsymbol. Z vsemi ljubimkami na čelu, eksplozivna kot Che in nevarna kot Arafat.
In otroci, ali se kaj bojite črnega moža? Ne, ampak Arafat naj vseeno ne počiva v Jeruzalemu, ker nekdo drug je pred njim že vstal in pustil svoj I was here na koledarju, da še danes štejem BC in Anno Domini, ampak slovarko mi pravi, da nekateri pisci temu odrekajo svoj status. V namen sekularizacije in večje mednarodnosti.
In kdo je bil veliki On drug kot človek? Je bil torej utelešen bog, da moramo to storiti za namen sekularizacije? Smo spet naleteli na mino, paradoks, zaplet?
Namen verske vzgoje ni, da najdeš svojo duševno potešitev, namen je v sekularizaciji. Namen mesa je v vegetarjanstvu. Da ga upraviči in mu da smisel.
In kaj počne Che na miroljubnem srečanju? Naj bo heroj delavskega razreda (ha!) John, John Lennon ali pa njegov kolega heroj obiranja denarnih krošenj in mladih punčk Pavle, ki sta najbrž špricala vojaške vaje (o tem nič slabega), ne pa Che. Ali ste videli Cheja, kako čaka v vrsti, da bo ob petih z mirnim protestom preusmeril voljo svojega premierja? Odgovornost odgovornost.
Pravkar postavlja eksploziv in v zalivu prašičev bo najbrž tudi kakšen ubog civilist pokončan. Ampak on, gospod Che, je heroj! In MI, MI smo hipiji. In to, to JE lepo. Ker se imamo radi. Tudi Che je ljubil. In nosil rožice v laseh in upiral se je staršem, mislim, sistemu.
In palestinci, to so tisti psihiči, ki se jih izogibam na letališču ali pa na cesti, saj veste, turban, brada in obredi, svi su isti, noben ni clean and steady, teroristi, terorist na levi, terorist na desni, kje so roke? Kje so roke?
Pravzaprav Arabci, ampak sej palestinka bi bila kar arabka, če bi ne hodili k verouku, kjer smo deset let gledali načrt biblijskih dežel s Palestino na čelu (Turki nebožni raus!) in še deset let drkali na podobe mlade Marije. Zato pa vemo, kje ta divna dežela stoji in vemo, kako se ji reče. In ker podpiramo uboge Palestince v znak solidarnosti nosimo njihove rutke putke. Ker to je lepo. Dejansko lepo, hočem reči, modni katalogi so rekli, to je kul.
To potrebujemo in to hočem imeti. In največje odkritje današnjega dneva je katalog z ruto, ki je dobila inspiracijo na bližnjem nemirnem vzhodu, s pripisom: modna ruta: 3,85€, tudi v PINKI barvi.
Palestinci so novi Che in važn, d je vlažn.
Kok smo kul.

p.s.: in zakaj sociala ne rihta tudi psihiatrov? skupinskih...
kje naj najdem več kot cca. 1 kul človeka na petnajst k čudakov?

Primer gospe Vite

Problem ni bil, da ne bi znala slovensko, pravzaprav si govorila tekoče, le malo manj gosto kot ostali, malo več si se smejala in recipročno malo manj povedala. Problem je ležal v mreži med nami tremi. Nisem povsem razumel tvoje magije. Ne vem, kdo jo je.

Nisem dovolj sunkovit, da bi drezal v osir, da bi se oblekel v čebelarsko opremo in šel po med v žerjavico, pravzaprav v panj, ki tako ali tako nima več lastne biti, kajti kadar čebele ni dome, rože plešejo. In najbrž miške podobno poginejo, če jim doktor Ivo (specializiran za mišje zadeve, sicer pravi maček) ne dostavi - spermijev? ali pa kaj podobnega, s čimer se plodijo miškice. Menda so dokaj podobne človeku.

Imel sem občutek, da sem v igri mačke in miši, ne sori, tistole je bila pa m i š o l o v k a, o čemer ste se namerili ispregovoriti, mladi mož! M i š o l o v k a, kjer ni jasno, kdo je miš in kdo mačkon. Nisem imel poguma, da bi ti pred vrati pustil paket Tačkota, saj vendar nisi bila dovzetna za moje dovtipe.

Mogoče nisi razumela metafor, nego samo prave stavke, povedane naravnost. Vedel sem, da si me prepoznala in nameril sem se, da ispregovorim s teboj na samem takoj, ko te zagledam. Ne spominjam se, da bi ti kdaj grozil. Saj ne gojim nobene zamere do tebe. Kljub vsemu nisem dovolj sunkovit (na sploh), da bi ti rekel: Hej! Hej! Hej! Daj poglej! Igraj se! Igraj! Daj poglej me! Daj poglej me, kako velik sem, in kako sem lep! Hej, kaj me res ne spoznaš? Zakaj mi glumiš zajca, ko vsi vemo, da si ovca v volčji preobleki?

Družiš se z ostalimi iz našega naroda in slišal sem te, ja, slišal, danes govoriš naš jezik že kar tekoče, le akcenti ti delajo še malo težav pa mehki glasovi pa podobne zadeve, ki izvirajo - tako se mi že zdi - iz gornjega dela grla, sicer bi pa to lahko izvedeli z eksperimentalno fonetiko, ako bi bila bolj odzivna, pardon dovzetna za moje dovtipe.

Nisem želel vrtati po tvojem telesu, ne bi te posilil, nisem nasilen, ampak vedel sem, da me opazuješ, ker si hitro odvrgla pogled (isto jaz ali ne takoj), ko sem pogledal v tvojo smer:

Pogled govori kitajsko

v vseh deželah tega sveta,

vsaj v smeri neba.

Ne vem, kaj si želela doseči, zakaj prvić že, ko sem te videl, bila si nenavadna, ampak nenavadnih ljudi se metek ogne, človek pa ne, vsaj človek, ustvarjen po moji podobi, ne, zakaj nenavadni niso nujno nenormalni in ta termin naj bi bil danes že zastarel, saj živimo v svetu različnih možnosti in mostov hidak, zato sprejemam drugačne. Ne sprejemam pa skopuhov, ki plešejo cele dneve v stari razpadli hiši in nočejo prispevati niti centa za popravilo in potem, ko jim to dajo kot pogoj, plešejo raje pred hišo, ker mi smo tu zaradi nas, ne zaradi hiše in kdo pa je bolj pomemben v tem vrtincu neskončnih kombinacij, kjer je vse mogoče in je hkrati vse prepovedano, ker boga ni, nego jaz osebno, moj ego, me, myself and I.

Pogled govori kitajsko

v vseh deželah tega sveta,

vsaj v smeri neba.

Največja hiba našega razmerja ni bila v tem, da ti nisem želel reči več besede, ko sem videl, da se me izogibaš (tikam te, ha!), problem je bil v tem, da nisem vedel, čemu je tako, kdo izmed nas je največji krivec, ker krivec postaneš tudi če nič ne rečeš. Potem si največji krivec (in o družinskih vezeh in tihoti raje kdaj drugič!), ampak tokrat sem ugotovil, kje leži srd problema gospe Vite (vsaka SOVA in CIA in KaGeBe ima svoja kodna imena, tako filmi)...

Problem ni v tem, da ne bi znala slovensko. Problem je v ediciji slovarja.

Opasno po životu.

P.S.: ma kakšno socialno okolje neki, prosim te.

Mlada revolucija

Mladi dejansko ne tvorijo jedra revolucije. Vsaj ne zares. Zrak tvori jedro gumenjaka? Sam od sebe pride tja. Tudi vžge se. Dopišeš atome kisika in gori.
Nasedajo plitvim tokovom, ki tečejo mimo njih, kot da so male srnice, ki tečejo za mamo Olgo, ki je skočila čez cesto. Živimo v svobodni deželi. Ampak tokovi so plitvi, masa pa grozna.
Ne obsojam svojega bližnjega, dokler mi ne razdre kartuše in mi spije vso barvo. V svobodni deželi, kjer je kri moja in mi je nihče ne srka razen mogoče kak komar ali netopir ne poslušam džibriša. In pardon, desetkrat ponovljen isti stavek, sestavljen iz treh besed, pojmujem kot džibriš. Svobodna dežela je neumen izgovor za ljudi, starejše od trideset, ki imajo oblast. Ki imajo denar. Ki imajo hčerke zato, da ne furajo emo stila.
In mladi so gnoji. Hipiji so super, modna muha, ki ima pozitivne posledice za glasbo, verjetno še kaj drugega. Kdor protestira proti esteblišmentu, je podoben indijancu, ki pleše. Ah ja, upanje je glavno. Nada por favor. Nada, gracias. In kar je še te krame.
Hočem reči, da tudi oni niso vedeli, komu zvoni, njim od enega samega množičnega vzburjenja (svobodna ljubav!), ali njim čez petnajst let, ko so postali del esteblišmenta. Verjeli so, ker so verjeli drugi. Jaz so drugi. So sploh kaj spremenili? Niso bili isti kot današnja kvaziapatična mladost, kjer te boli klinac za sve, dokler lahko zastoj downloadaš najnovejši Will Smithov film? Je kdo kaj spremenil?
In potem vidiš mastnega pankrta, kako se reži izza mize v pisarni in prodaja kmetijske delnice in si briše švic izpod popka. In veš. Mladi še nikoli niso tvorili jedra revolucije. So zgolj zrak, ki se ga da enostavno zanetiti, če vanj pihneš pod pravim kotom. Čudno, da piranski ribiči niso stari povprečno enaindvajset let. Me sploh ne bi čudilo, če bi netili ogenj med njimi, ker so taki najbolj vzkipljivi in kdo je pa že videl petintridesetletnega zavajenega črnega panterja, kako lepi nalepke po mestu? I ♥ tu je Slovenija.
In na mladih svet stoji, čeprav vse izpade kot žalostna burka, ko se zaveš, da tvori jedro revolucije le pet zagnancev, čeprav niti vsi skupaj ne moremo spremeniti sveta. Hiše bomo še naprej gradili v zrak in ne v tla, ne zaradi geologije, geodezije, geotralalalije, ampak zaradi tradicije in ponosa. Ordnung und Disziplin, to se tako dobro sliši, da bi si takoj poslal v tiskalniške posle in si s tem polepil cel računalnik in torbo, da boste vedele, da sem vam zvest, korenine, čeprav me ni doma in me pogrešate zaradi istih načel in ne zaradi geotralalalije ali zaradi family affairs, marveč zaradi čiste nove cerkvene ordnunge. In Trubarjeve postile takisto ne berete.
Jedro tvori le pet zagnancev, ki jih iščem z lupo, in potem sem srečen, ko vidim, da si lahko majhen kot žužek in si velik kot najvišja travna bilka in ne rabiš met brade kot da si Walt in veš, da to ni Disney, ker Disney izkorišča otroke Haitija, ampak nosim pa majico Made in Bangladesh in miško Made in P.R.C. in sploh ne vem, ali se je smiselno upirati, ker ničesar ne spremenim in tudi če pihnem v ogenj, je največ, kar lahko dosežem (če bom velik in poljuden), da se jedro razgradi in zveča in začnejo prodajati značke No Logo po tristo sitov, ker še vedno živim dvojno valuto, ko preračunavam evre za drago.
In sploh ne vem, kaj naj delam in skušam najti ideal v neodvisnosti in tudi kip svobode je le svoboden, ni pa neodvisen in imejmo dan neodvisnosti, ne pa dan svobode (ki ga ni), in praznujmo in žrimo na polna usta in se priklanjajmo en drugemu, ker v resnici smo vsi povezani. In ne s čajem in mafijo, vsi smo povezani z gnojem, ki gori, z vrvicami TO DO, z vrvicami dolžnosti in pričakovanj in ti si pa ja naš sin.

Na mladih svet plesni.

Vsi plačujemo dolgove, ker nihče ne plačuje dolgov. (N’)

od nečejsa vejčiga (prvi olupek)

prav potihem je stopal po hodniku, ona pa se je peljala z dvigalom prav do vrha in razmišljala, o tem, da bi pritisnila gumb za alarm. m., starejši mož je ta čas presedel v stanovanju ob suhoparni pleskavici in še hujši ženi, najbrž je bil njen pogled na situacijo malenkost obraten. e. je ves ta čas v svojem stanovanju spoznaval, da je v brezkončni situaciji in da je obsojen na smrt v svoji sobi, njegova kuhinja je bila prazna, nobenega pribora, da o hrani niti ne govorimo. onadva sta bila vedno bližje terasi na vrhu bloka.

ranjen pes

ne morem te pustit ranjeno, kot ustreljenega psa,
ne morem gledati teh obrazov, kako pluvajo kri
vame in mi kažejo s kosi mesa, kam naj grem,
koga naj potolčem na tla.

kdo te je ustrelil in kdaj in zakaj ni nobenih
letakov,
da te pokrijem.

Turbosindikat

Avanti popolo! Alla riscossa bandiera rossa!
(Besedilo pod oknom prepevajo ATOMIK HARMONIK!)

Gospa Dalloway

je rekla, da bo rože kupila sama. (V.W.)

Dejmo ga nevidet

nek mulc je kričal v hiši,
ampak se ga ni slišalo ven,
kar je v redu,
vsaj ni očes.

sploh pa je, tako govoré,
z njim cel joj in preboj,
saj skače nag
in se razkazuje.

in če bi vsaj ne bil mulc,
da bi očetje gledali in
mame tega ne bi
videle, kje pa, o ne.

in kdo si, fant, ki vstopaš,
kdo si, da boš nag in gol,
komu v-se boš u-kazal?

vse je v redu, dokler je zaprt.

in dejmo bit tri dni vsi zaprti v hišo, vsi, mame in očetje, mulci in pradedje, dejmo se delat, da spimo, dejmo bit pogumni, dejmo bit gospodarji kot tone moke v atonalnem svetu, dejmo se delat, da smo mladi in dejmo spat s kao zaprtimi očmi in dejmo se v resnic božat vsi med sabo in dejmo gledat porniče, ker to je pa ja kul, mlade punce, lepe punce, ampak mormo bit zaprti v hišo in dejmo bit v bližini lepih medicinskih sester in jih glejmo v rit in ne mi škilt, ne mi škilt, ker nek mulc skače nag in tega pa ja nočemo videt, tega pa ja nočemo...

psalm nekega poletja

david je rekel, da imaš lepe prsi, lepe zobe
kot čredo ovac, vedel sem, da se ne šali
ko sem te opazoval na jeruzalemski cesti
kako dišiš čez okno moje kletne sobe

stal sem poleg, stopil ven, čuval prašno potko

držala si me pod pasom kot pijanega mrliča
oklevala nisva niti sekundo, vedno bližje
vse je dišalo po mladih drevesih, po mladih
cvetovih, ki padejo cesarju v vrelo vodo, čaj

aleluja, da imam laket, aleluja, da me držiš

dajem te kot pečat na svoje srce, na teme
polagam ti svečo pod obleke, vse gori
dišiš v ognju kot pomladanski kapernaum

polagam ti žeblje v usta, nisi lačna, žejna

vpijaš me kot kamne in poješ mi roko
strižeš mi lase, vlagaš jih v kozarce
skoraj te ni, vedno si, v večnem ognju

umrl bo zgolj mrtvec, jaz sem, ki sem

kdo bo verjel, če bova dostopna samo
kot koščka zraka, bodo rasle rože

kdo jih bo redil, kdo bo šival srajčko

z najinih grobov, bova v solati drugih,
se bo kdo rodil to sekundo? bo bog?

bog je na razpoloženju

platnena pleh muska

ko sva prvič ležala pod trobento,
nisva vedela, zakaj naju zebe,
pravzaprav je bilo toplo
in zvok sploh ni bil tako plehast,
tako krut.

ko sva drugič in vsakič naslednjič,
me je vedno znova zbujal vonj po
starem denarju, ki tako pogosto
veje s starih inštrumentov, kot da
sva na jazz pogrebu.

vseeno nisva kupila kart, ker nisva
stala v vrsti.
kupila sva note ter platna.

katja nama včasih pošlje platna kar po pošti.

me, de, ja

majhna je zanka, skozi katero stopi moja noga
ko grem proti tebi in se ustavim ravno preden
sem predaleč, da če grem še dlje me ubiješ

majhna ptička, majhna ptička, majhna ptička
kam pa greš

majhna je moja glavica
in majhen moj obraz
ko padam po tleh in ne slišim zvezd

ko pa vse tako lepo zapoje
te gledam, kako ležiš pod tiri in me
grizeš v uho, me grizeš v uho, me grizeš
in mojo majhnost spreminjaš v orkan

kam sem gnan (kamen sanj)

kam pa grem ko sedeš name in mi stisneš
glavo glavico, dojenčka lobanjico

metla dejstvom jamči
diskretnost

Allegro non troppo

Allegro non troppo, to se blazno dobro sliši.
Kot psički smo pospali ob zvoku činel.
Tibet umira na prijeten ritem mojih ušes,
baletniki počivajo ob stolih, non troppo.

Fjordi padajo in piščalke tekajo na glas,
zahajam v dvorano, seciram možgane,
vesel pohajkujem, Dalai Lama, kruh,
salama, prav mirno gledam v žep, zrak.

Če bom lagal, se zakoljem, se ubijem,
če bom lagal, se požrem, se uničim,
če bom, bom slišal operno divo in ne,

tega vsekakor nočem, nisem milijonar,
tega vsekakor nočem, nimam vpliva,
tega ne, ker sem tu in prašna si in lepa.

oves-pšenica

don Kihot je imel srečo,
da so ga vsi zabavljali,
namreč ako te ne,
padeš v nemilost
in te nihče ne sliši

lastni očetje so ponavadi
najhujši tiči,
namreč ako jih ni,
padeš na tla
in te Onan le sliši

moj lastni oče
zdaj terja vračilo
terja pohvalo zahvalo
nadhvalo predhvalo

nisem te prosil za seme,
tvoj oves-pšenica

List

Lahko ji pošljeva rumen, gledališki al pa kar morski. Poleg slednjega še česen.