ko sva prvič ležala pod trobento,
nisva vedela, zakaj naju zebe,
pravzaprav je bilo toplo
in zvok sploh ni bil tako plehast,
tako krut.
ko sva drugič in vsakič naslednjič,
me je vedno znova zbujal vonj po
starem denarju, ki tako pogosto
veje s starih inštrumentov, kot da
sva na jazz pogrebu.
vseeno nisva kupila kart, ker nisva
stala v vrsti.
kupila sva note ter platna.
katja nama včasih pošlje platna kar po pošti.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar