Mlada revolucija

Mladi dejansko ne tvorijo jedra revolucije. Vsaj ne zares. Zrak tvori jedro gumenjaka? Sam od sebe pride tja. Tudi vžge se. Dopišeš atome kisika in gori.
Nasedajo plitvim tokovom, ki tečejo mimo njih, kot da so male srnice, ki tečejo za mamo Olgo, ki je skočila čez cesto. Živimo v svobodni deželi. Ampak tokovi so plitvi, masa pa grozna.
Ne obsojam svojega bližnjega, dokler mi ne razdre kartuše in mi spije vso barvo. V svobodni deželi, kjer je kri moja in mi je nihče ne srka razen mogoče kak komar ali netopir ne poslušam džibriša. In pardon, desetkrat ponovljen isti stavek, sestavljen iz treh besed, pojmujem kot džibriš. Svobodna dežela je neumen izgovor za ljudi, starejše od trideset, ki imajo oblast. Ki imajo denar. Ki imajo hčerke zato, da ne furajo emo stila.
In mladi so gnoji. Hipiji so super, modna muha, ki ima pozitivne posledice za glasbo, verjetno še kaj drugega. Kdor protestira proti esteblišmentu, je podoben indijancu, ki pleše. Ah ja, upanje je glavno. Nada por favor. Nada, gracias. In kar je še te krame.
Hočem reči, da tudi oni niso vedeli, komu zvoni, njim od enega samega množičnega vzburjenja (svobodna ljubav!), ali njim čez petnajst let, ko so postali del esteblišmenta. Verjeli so, ker so verjeli drugi. Jaz so drugi. So sploh kaj spremenili? Niso bili isti kot današnja kvaziapatična mladost, kjer te boli klinac za sve, dokler lahko zastoj downloadaš najnovejši Will Smithov film? Je kdo kaj spremenil?
In potem vidiš mastnega pankrta, kako se reži izza mize v pisarni in prodaja kmetijske delnice in si briše švic izpod popka. In veš. Mladi še nikoli niso tvorili jedra revolucije. So zgolj zrak, ki se ga da enostavno zanetiti, če vanj pihneš pod pravim kotom. Čudno, da piranski ribiči niso stari povprečno enaindvajset let. Me sploh ne bi čudilo, če bi netili ogenj med njimi, ker so taki najbolj vzkipljivi in kdo je pa že videl petintridesetletnega zavajenega črnega panterja, kako lepi nalepke po mestu? I ♥ tu je Slovenija.
In na mladih svet stoji, čeprav vse izpade kot žalostna burka, ko se zaveš, da tvori jedro revolucije le pet zagnancev, čeprav niti vsi skupaj ne moremo spremeniti sveta. Hiše bomo še naprej gradili v zrak in ne v tla, ne zaradi geologije, geodezije, geotralalalije, ampak zaradi tradicije in ponosa. Ordnung und Disziplin, to se tako dobro sliši, da bi si takoj poslal v tiskalniške posle in si s tem polepil cel računalnik in torbo, da boste vedele, da sem vam zvest, korenine, čeprav me ni doma in me pogrešate zaradi istih načel in ne zaradi geotralalalije ali zaradi family affairs, marveč zaradi čiste nove cerkvene ordnunge. In Trubarjeve postile takisto ne berete.
Jedro tvori le pet zagnancev, ki jih iščem z lupo, in potem sem srečen, ko vidim, da si lahko majhen kot žužek in si velik kot najvišja travna bilka in ne rabiš met brade kot da si Walt in veš, da to ni Disney, ker Disney izkorišča otroke Haitija, ampak nosim pa majico Made in Bangladesh in miško Made in P.R.C. in sploh ne vem, ali se je smiselno upirati, ker ničesar ne spremenim in tudi če pihnem v ogenj, je največ, kar lahko dosežem (če bom velik in poljuden), da se jedro razgradi in zveča in začnejo prodajati značke No Logo po tristo sitov, ker še vedno živim dvojno valuto, ko preračunavam evre za drago.
In sploh ne vem, kaj naj delam in skušam najti ideal v neodvisnosti in tudi kip svobode je le svoboden, ni pa neodvisen in imejmo dan neodvisnosti, ne pa dan svobode (ki ga ni), in praznujmo in žrimo na polna usta in se priklanjajmo en drugemu, ker v resnici smo vsi povezani. In ne s čajem in mafijo, vsi smo povezani z gnojem, ki gori, z vrvicami TO DO, z vrvicami dolžnosti in pričakovanj in ti si pa ja naš sin.

Na mladih svet plesni.

Vsi plačujemo dolgove, ker nihče ne plačuje dolgov. (N’)