Problem ni bil, da ne bi znala slovensko, pravzaprav si govorila tekoče, le malo manj gosto kot ostali, malo več si se smejala in recipročno malo manj povedala. Problem je ležal v mreži med nami tremi. Nisem povsem razumel tvoje magije. Ne vem, kdo jo je.
Nisem dovolj sunkovit, da bi drezal v osir, da bi se oblekel v čebelarsko opremo in šel po med v žerjavico, pravzaprav v panj, ki tako ali tako nima več lastne biti, kajti kadar čebele ni dome, rože plešejo. In najbrž miške podobno poginejo, če jim doktor Ivo (specializiran za mišje zadeve, sicer pravi maček) ne dostavi - spermijev? ali pa kaj podobnega, s čimer se plodijo miškice. Menda so dokaj podobne človeku.
Imel sem občutek, da sem v igri mačke in miši, ne sori, tistole je bila pa m i š o l o v k a, o čemer ste se namerili ispregovoriti, mladi mož! M i š o l o v k a, kjer ni jasno, kdo je miš in kdo mačkon. Nisem imel poguma, da bi ti pred vrati pustil paket Tačkota, saj vendar nisi bila dovzetna za moje dovtipe.
Mogoče nisi razumela metafor, nego samo prave stavke, povedane naravnost. Vedel sem, da si me prepoznala in nameril sem se, da ispregovorim s teboj na samem takoj, ko te zagledam. Ne spominjam se, da bi ti kdaj grozil. Saj ne gojim nobene zamere do tebe. Kljub vsemu nisem dovolj sunkovit (na sploh), da bi ti rekel: Hej! Hej! Hej! Daj poglej! Igraj se! Igraj! Daj poglej me! Daj poglej me, kako velik sem, in kako sem lep! Hej, kaj me res ne spoznaš? Zakaj mi glumiš zajca, ko vsi vemo, da si ovca v volčji preobleki?
Družiš se z ostalimi iz našega naroda in slišal sem te, ja, slišal, danes govoriš naš jezik že kar tekoče, le akcenti ti delajo še malo težav pa mehki glasovi pa podobne zadeve, ki izvirajo - tako se mi že zdi - iz gornjega dela grla, sicer bi pa to lahko izvedeli z eksperimentalno fonetiko, ako bi bila bolj odzivna, pardon dovzetna za moje dovtipe.
Nisem želel vrtati po tvojem telesu, ne bi te posilil, nisem nasilen, ampak vedel sem, da me opazuješ, ker si hitro odvrgla pogled (isto jaz ali ne takoj), ko sem pogledal v tvojo smer:
Pogled govori kitajsko
v vseh deželah tega sveta,
vsaj v smeri neba.
Ne vem, kaj si želela doseči, zakaj prvić že, ko sem te videl, bila si nenavadna, ampak nenavadnih ljudi se metek ogne, človek pa ne, vsaj človek, ustvarjen po moji podobi, ne, zakaj nenavadni niso nujno nenormalni in ta termin naj bi bil danes že zastarel, saj živimo v svetu različnih možnosti in mostov hidak, zato sprejemam drugačne. Ne sprejemam pa skopuhov, ki plešejo cele dneve v stari razpadli hiši in nočejo prispevati niti centa za popravilo in potem, ko jim to dajo kot pogoj, plešejo raje pred hišo, ker mi smo tu zaradi nas, ne zaradi hiše in kdo pa je bolj pomemben v tem vrtincu neskončnih kombinacij, kjer je vse mogoče in je hkrati vse prepovedano, ker boga ni, nego jaz osebno, moj ego, me, myself and I.
Pogled govori kitajsko
v vseh deželah tega sveta,
vsaj v smeri neba.
Največja hiba našega razmerja ni bila v tem, da ti nisem želel reči več besede, ko sem videl, da se me izogibaš (tikam te, ha!), problem je bil v tem, da nisem vedel, čemu je tako, kdo izmed nas je največji krivec, ker krivec postaneš tudi če nič ne rečeš. Potem si največji krivec (in o družinskih vezeh in tihoti raje kdaj drugič!), ampak tokrat sem ugotovil, kje leži srd problema gospe Vite (vsaka SOVA in CIA in KaGeBe ima svoja kodna imena, tako filmi)...
Problem ni v tem, da ne bi znala slovensko. Problem je v ediciji slovarja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar