Kvaziart

Podčrtujem salve smeha. Mogoče bi se moral začet ponovno rojevat. Hari hari. Iščem pravilne izraze za smeh, nemara hahljanje, ali pak celo hihitanje, krohotanje, smehljanje, veselo drzgetanje?
Smejem se samo še z: H'h'. Z opuščenim vmesnim glasom. Moja kri je vedno bolj zastarela.
Ne zbiram starin. Ne kupujem v antikvariatu. Rešuje me samo še velik slovar tujk, ki sem ga prejel po zmagi na kvizu. Enkrat v osnovni šoli. Vse moje besede so izvotlene, v njih ni nobenih ljudi, nobenega stika z rečenim.
Filozofija, zoofilija, psov se bojim.
Po kosilu vedno kiham.
V spomin na otroške astme inhaliram barve. Cel svet je pisan, v mozaikih, jaz pa se skušam ponovno roditi.
Iz stvarnikovega jajca je nastal ves svet. Ves svet je najprej obstajal v krvi, ki se je strjevala. Vedno bolj sem bolan, ko si luščim lupino.
Po večerji vedno kiham.
V spomin na ostarele prasce, ki v temi svoje sobe onanirajo na nemške porniče, si kupujem camero obscuro. Dokler me bog ne vidi, sem čist, nato sem vedno manj hraber, kaj hraber, pogumen, veličasten, véliki duh majhnih gora.
Dokler samo pišem, sem živ, ko odprem usta, mi izpade jezik.
V spomin na pobite zajce ga zakopljem. Ariela v novi deželi.
Samo leksikon, ki sem ga dobil za prvi šolski dan v osnovni šoli, me rešuje, da sploh še kaj povem.
Bral sem že zgodaj. Partizanska lirika. Lirika za prave moške in tovarišice.
V resnici sem vedno glumil, da znam brati, ker sem znal vse na pamet. Mogoče sem celo sam napisal.
Ponovno se moram rodit.




Btw, čudne stvari se dogajajo.
Plutarh piše nova Življenja velikih Rimljanov.