Na zmenek sem se odpeljal z rožo na kolesu, skoraj kot ušlatani pesniki in njihove punce, ki si na ličnega ponija pred Kinodvorom v košaro (sprednjo, zadnja je za luzerje in podobno navlako) dajo rezano cvetje, da bolj pašejo "in the picture". Prek cele Ljubljane.
(homerska širina! say yeah!)
Iz zmenka sem se odpeljal z rožo v glavi. Ne v laseh, v srcu, v možganu, v hipofizi.
Nato sem gledal rožo v kavi. Brez mleka kava saks.
Brez rože prevlada čudežni faks.
Z rožo v laseh
je pa retro.
Ful retro.
Dig it!
Groovy!
Včasih je dobro bit mrtev, ampak včasih je dobro tud se it pesnika. Al pa da si daš himation in se greš filozofa. To zažge. Že Herakleitos je to vedel, ko je opisoval ogenj, ki se izmenično prižiga in izmenično ugaša. Poanta je v tem, da si retro in se pretvarjaš in slikaš polaroide in poslušaš LP-jke in nosiš rože na mestnem kolesu in skušaš bit v sepiji. Ker če se dovolj močno pretvarjaš, te slika požre. In potem si retro in zažgeš. In potem je zmenek uspešen. In potem je lepo. Ko se Dan in Reka spet stakneta.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
DAN: Če te izgubim, se bom spomnil, da sem te nekoč našel in te bom znova iskal.
.
:)
prosim nikar čez polaroide. njih mam rada. rože na kolesu pa ne.
Objavite komentar